Se je še komu zgodilo? 20. decembra 1993, ko je Jure Košir zmagal na slalomu za Svetovni pokal v Madonni Di Campiglio, sem od veselja kompletno ponorel! Tisti dan je bil kronan novi slovenski slalomski kralj in Jure je, čeravno 3 leta mlajši, bolj moja generacija, kot pa je bil Rok Petrović (tri leta starejši), ki smo ga izgubili nekaj mesecev prej. Juretov slog je bil precej drugačen kot Križajev in Petrovićev. Vsekakor bolj resen, precej bolj matematičen in precej bolj na moč. Navidezen premik iz poprej slalomsko-baletniško-ekspresnega v bullet-touch-downovskega me je navdušil. Enako Koširjeva vzporedna in nemara še bolj vpadljiva odločnost in zbranost. Tretja stvar. Jure je doma iz Mojstrane, na mojstranškem smučišču pa sem se naučil smučat. In to je edino, kar znam. Povsod drugod še vedno delam napake. Na strmini pač ne. Mojstranška dobra karma.
Košir je bil zelo viteški tudi v nastopih pred Bergantovim mikrofonom tudi v letih po slavnih lillehammerških Olimpijskih igrah, kjer je v slalomu osvojil bronasto medaljo (februar 1994). Danes je podjetnik, svetovalec, promotor – odločen direktor, ki ga krasita disciplina in prijaznost. Osebnost, ki prepriča, predvsem pa vse v svoji okolici zelo uspešno spodbuja.
Jure je največji športni šampion med gosti v napovedovalnici, zato mu namenjam še posebno dobrodošlico. Navija za Chelsea. Zagotovo še vedno posluša hiphop, pa najbrž tudi R&B in pogosto kak dober balearski house. Dober okus, ni kaj.
Premišljeno se je lotil tudi rezultatskih predikcij. Upam, da mi ne pobegne že ob merjenju vmesnega časa!
Ko je Jure s Pasjim kartelom gostoval v oddaji Tok Tok, ki sem jo sovodil z Aljošo Reboljem, sem slednjega prepričal, da je edina možna oprava, v kateri lahko tisti večer nastopiva, smučarska. Moja on-face-televizijska kariera mogoče ni tako zelo bleščeča, sem pa vsaj del ene oddaje odmoderiral v pancarjih, in to v najljubših živooranžnih sanmarcovih, specialno napumpanih po meri. Desni mi je enkrat povsem brezveze počil po dolžini. Zakaj je ta tehnologija šla v pozabo …