O meni

Na predstavitveno vizitko nad svojim prvim blogom, to je bilo pred skoraj poldrugim destletjem, sem vpisal le: “Sem slovenski novinar, ki želi to ostati.”
Še vedno je tako.
Spreminjajo se le vsebine, ki se jim posvečam. In te so vse slajše. Spremembe in vsebine, se ve.
Zadnji dve leti: nogomet in glasba ali glasba in nogomet, in šele nato vse ostalo.
Tekme angleške Premier lige, domače nastope angleške reprezentance ter srečanja članskega in mladinskega FA Cupa obiskujem od leta 2008. Spomladi 2014. sem bil sprejet med člane Football Writers Association, najstarejše stanovske druščine pišočih o nogometu.

ambrofuzbal.co.uk je spletni portal posvečen dogajanju v angleški nogometni Premier ligi. Kot edini Slovenec redni poročevalec ali gost v novinarskih ložah na stadionih v Londonu in tudi drugod, za vas napovedovedujem tekmovalne kroge, skupaj s prijatelji in znanci iz slovenskega nogometnega ali zabavnega lobija pa tudi predvidevam izide prihajajočega. Po odigranih desetih tekmah pa še komentiram doživeto, opaženo, zabeleženo, doseženo, priigrano oziroma vse tisto, zaradi česar so se premierligaški trenerji hvalili ali opravičevali, tisto zaradi česar so se nogometaši veselili ali se očitajoče spogledovali ter naposled tisto, zaradi česar so navijači slavili ali bentili.

Lepa igra in jaz

Odraščal sem v prijaznem blokovskem naselju na Viču v Ljubljani. Brcanje žoge je bilo s travnatega igrišča med Sattnerjevo, zdaj med Nanoško in Ulico Iga Grudna preganjano. Tudi zato sta toliko bolj trpeli steni za viško staro šolo na Tržaški in tisto vzhodno pročelje Biotehnične fakultete ob Glinci tik ob južnem vznožju Rožnika. V slednjega so, kot sem opazil šele predlani, zdaj le vgradili okna.
Med letoma 1979 in 1983 je bil naš prvi sosed Branko Bošnjak z družino. Naključje je hotelo, da je bil NK Olimpija lastnik našemu sosednjega stanovanja. S starši sem v tistem času Olimpijine tekme pogosto spremljal s častne tribune Plečnikovega stadiona. Vselej prijazni Branko je imel name močan vpliv. Sijajen mož je. Sarajevčan je bil zelo marljiv obrambni vezist. Legendarni nogometni analitik Franci Božič ga je označeval kot “motor moštva”. Pohvalne komentarje njegovih nastopov za Olimpijo sem iz Dela izrezoval z neizmernim ponosom.

Moj prvi nogometni trener je bil Radoslav Bečejac. Nato sem iz Olimpije prestopil k Mercatorju. Zgodovinskega transferja leta 1982 ni zabeležil nihče. Torej, ni bil zgodovinski, ph. Olimpija je tedaj ostala v prvi, Maribor je bil drugi, v drugi jugo-ligi, poudarim, Mercator pa v slovenski ligi. Pri članih, seveda. Slednje le mimogrede. A, še to. Poleg moje Olimpije sem bil nekoč tudi zelo na strani splitskega Hajduka. Vedno tudi za Partizana pred (Crveno) Zvezdo, kot se je reklo nekoč.

Kot desetletnik sem na asfaltnem igrišču za staro viško osnovno šolo malodane vsak dan fuzbal nabijal skupaj s kasnejšim najboljšim strelcem slovenske državne reprezentance Saškom Udovičem. Oba se rada spominjava tistih brezskrbnih dni.
V ljubljanski ligi mlajših kadetov sem igral na položaju srednjega napadalca. Včasih sem vseeno zabil kak gol. Moje slabe predstave na velikem igrišču ter sobotni jutranji mraz ob gostovanjih v Medvodah, pri Slovanu, na Škofljici, v Črnučah, v Mostecu in drugod so mi šli na živce.
V šolski reprezentanci v malem nogometu sem igral kot levo krilo. Tam mi je šlo bolje. Navadno smo res vsako leto postali občinski prvaki. V moštvu sem bil med glavnimi, čeprav nisem bil med fizično močnejšimi. Kapetan-leader in najboljši v ekipi OŠ Vič (tedaj OŠ Marjan Novak – Jovo) je bil moj bestič Grega Šubic, danes bolj bolj znan kot zavedno mladi futsal veteran, še bolj zares pa kot CEO verige najboljših kavarn Cacao. Pistacijina torta tam je “absolute world-class”, omenim čisto mimogrede.

Ob vpisu na Naravoslovno srednjo šolo, tj. Bežigrajsko gimnazijo, se je dilema “ali fuzbal ali kaj bolj primernega za brihtne” razblinila kar sama. Več punc bo šlo z mano na kak koncert kot pa na tekme. Položaj zadosten za nov rdeči karton samemu sebi! Ali pač?

Zadnja velika tekma, ki sem jo spremljal s tribun stadiona za Bežigradomo je bila tista proti Liverpoolu, na kateri je na 1:1 izenačil Michael Owen.
Olimpijo sem nazadnje gledal na derbiju proti Mariboru v Šiški, to je bilo tedaj, ko se v Anglijo nisem mogel vrnti zaradi vulkanskega prahu. Komaj smo zmogli točko. In Viole so nas žalile, da je bilo kaj. Zelo hudovito, priznam.

Pred selitvijo v London sem tri sezone tedensko soliral in nergal, če so solirali drugi, pod balonom v Jami ob Vodovodni, prav tam, kjer sem kot mulc prvič treniral fuzbal.
Za novinarsko reprezentanco Slovenije sem zbral 5 ali 6 nastopov. Vselej sem začel na klopi. Na tekmi proti proti Hrvatom v Zagrebu sem pol ure pokrival Davorja Šukerja. Kar uspešno, čeprav smo izgubili. To je bilo popoldne pred uradno člansko kvalifikacijsko, na kateri je s strelom z glavo virtuozno izenačil Ermin Šiljak.

Prva nogometna tekma, ki sem si jo v družbi cenjenega kolega Igorja E.Berganta ogledal Angliji, je bila tista finalna FA Cupa med Portsmouthom in Cardiffom na Wembleyju. Prva premierligaška pa tista med Chelseajem in Portsmouthom (1:0, Lampard iz 11-m), ki je bila do začetka te sezone zadnja prvenstvena z Josejem Mourinhom na klopi domačih.

Od leta 1979 navijam za Chelsea. Tistega leta je k Chelseaju, tedaj je bil klub iz zahodnega Londona tik pred poznejšim izpadom v angleško drugo ligo, prestopil Petar Borota (1952 – 2010), legendarni vratar jugoslovanske reprezentance in Partizana. On je bil šminker, ki sem ga občudoval. Žal je bil včasih tudi zaštrašljivo nezanesljiv golman. A to ni pomembno. Pomembno je bilo, da je bil Borota lik kot iz filma. Navijači Chelsea se ga z veseljem spominjajo. Zakaj natančno, pa izdam kdaj drugič 😉

gggggggg-1