(vir: AP)
Že smo tam. Na poti v somrak. Stvari so že čudne: nekateri pričakovano razumejo kot presenečenje, drugi v času svojega nastopa netipično obmolknejo, tretji se naenkrat uspejo v četrt ure zabiti štirikrat toliko golov, koliko so jih v vsem februarju; nekateri se pobirajo, drugi so nasmejani tudi ko stagnirajo; nekateri se odločajo, da bodo zaradi potopa ali simuliranja prekška storjenega nad njim(i) začeli kaznovati lastne igralce – in naposled – nekateri pamet & živce izgubljajo celo takrat, ko so na gostovanju že v visokem vodstvu.
Chelsea je na Craven Cottageu naredil pričakovano. V drugem delu se je sprožil najverjetnejši igralec sezone Eden Hazard, razvozil malenkost višje bazirano Fulhamovo obrambo, dvakrat asistiral (enkrat je Torres) in nenapadalec Schurrle si je za klobuk zataknil svoj prvi premierligaški hat-trick. Nič posebnega, res. Vseeno je bil prvi polčas na londonskem zahodu tako bedna fuzbalska predstava, da se o fuzbalu sploh ni bilo vredno pogovarjati. Nabijalo je prvomarčevsko sonce, gledalci na vzhodni tribuni smo morali imeti zaslonke povsem stisnjene. Itak smo videli le obrise nekaj-njih, ki so simulirali fuzbal. Ok. Mourinho je ob polčasu zbranim v garderobi v desetih sekundah, se reče, hm-hm-vse-po-spisku in potem je nekako šlo.
Kaj pa je Wenger rekel svojim v garderobi na Britanii, da Arsenal v drugem delu proti vratom domačega Stoke ni brcnil niti enkrat. Pa saj jim vendar ni naročil točno tega? N’Zonzi, vezist Stokea, je pot tekmi pošteno priznal: “Vemo, da Arsenal igra tehnični nogomet, zato smo se dogovorili, da jih bomo prijeli malo manj tehnično. To je pomenilo, da jih bomo malo zbrcali tudi po nogah. In je delovalo.”
Hvala N’Zonzi. Naslednjič pričakujem, da boš povedal kaj, kar še ne vemo. Arsenal je, to je res, izgubil tudi malo nesrečno. Koscielnyjevo igranje z roko bi bilo lahko ocenjeno kot nenamerno. Saj je pravzaprav bilo – zelo nenamerno. In Charlie Adam bi zato, ker je namerno pohodil, če ne kar doskočil na Giroudjevo nogo, moral biti izključen.
Kolegi v press-roomu na Craven Cottageu – seveda tisti, ki so fanatični Arsenalovci -, so se tako po tekmi zbili okrog enega laptopa in si ogledovali video vrhunce posnete v Stokeu. Star cinik zaprisežen Chelseaju je, s tisto Mourinhovo o Wengerju kot štručkotu za neuspehe v mislih, takoj pripomnil, čes, če igraš tako slabo, potem se takoj izkaže, da ima še Mourinho prav! Jose je že vstopil. Pazi leđa! Zadaj pa prav on. Delal se je, kot da ne sliši, da ga obrekujemo. Itak je bil Portugež zadovoljen, da je zmagal in da se je pet minut pred tem že uspešno izživel pred kamerama SkySporta in BBC-ja. In to kako? Tako, da je na vprašanje, ali je Cheslea s to zmago že kaj bližje naslovu, bliskovito odgovoril le: “Današnja zmaga pomeni samo to, da smo zdaj štiri točke pred Arsenalom – in čisto nič več kot to.”
(vir: BBC)
Dalje. Najprej je za gostujoči Norwich zadel Wes Hoolahan, ki zadetka ni želel proslavljati. Tokrat iz spoštljivosti do svojega – prihodnjega kluba. Benteke je nato v dveh minutah dobesedno zabil dva. Na koncu je Aston Villa zmagala s 4:1, kar je njena najvišja zmaga letos.
Po treh mesecih strelskega posta se je vrnil tudi Roberto Soldado. Njegov zadetek v 27.minuti proti Cardiffu je White Hart Lane ganljivo slavil kot da se je nad stadionom prikazala Marija. Cardiff je slab in bo izpadel. Fulham enako.
Liverpool je Southamptonu vrnil za njegovo jesensko zmago na Anfieldu. Če te ne bi bilo, bi bil Liverpool zdaj prvi. Tekma je bila sijajna. Southampton bi kaj lahko ostal tudi neporažen, pravi ena od teorij.
(vir: AP)
Crystal Palace je tudi srečno vknjižil točko v Swanseaju. Igralni načrt gostov je bil logičen. Zdržati pepčka domačih, ne dobiti dva ali več njih – in potem na vso moč v drugem polčasu drveti v protinapade. To bo že takrat, ko bo Swansea zaradi težke tekme med tednom v Ligi Evropa, že brez sape. Swansea je imel v prvem delu žogo v posesti kar 82-procentno!
Prekršek na Murrayjem je bil dosežen pred kazenskim prostorom. 11-metrovka je bila dosojena. Palace je tako izenačil dest minut pred konecm. Swansea, sori. Tony Pulis je javno napovedal, da bo svoja napadalca Chamakha in Jeromea oglobil, ker sta simulirala prekrška. To je dobra PR fora.
Bo pa 100 čukov moral svojemu delodajalcu plačati trener Newcastlea Alan Pardew. Zato ker je rahlo čelno spastic vezistu Hulla Davidu Meyler. Si predstavljaš, da bi bil Meyler kot Realova maskota Pepe! Ne. Meyler je ostal na nogah. Z nekaj f***-offi gor in f***-offi dol je bil brezvezen incident rešen v nekaj sekundah. Pardew bo zaradi nasilja dobil kakih 5 do 10 tekem prepovedi vodenja svoje ekipe. To bo vse. Alan Pardew, sicer zelo kul tip, dokaj uglajen, ne posebej vzvišen, vedno odzdravi, ima že izpred nekaj mesecev dva kritična izpada. Pellegrinija je zmerjal, še praj pa je na eni tekmi celo odrinil linijskeg sodnika. Pred leti, ko je vodil še West Ham, pa se je skoraj zravsal z Wengerjem. Ta Pardew se ne bo nikoli pomiril. Sicer pa. Teh trenerskih bevskov ali vsakovrstnega (pol)nasilja med igriščem in rezervnimi klopmi je zgodovina fuzbala tako ali tako prepolna. LaLigafili že vedo, da mislim na Mourinhov napad na Villanovo. Fani Serie A imajo takih pripetljajev na koncih jezikov vselej vsaj za dve pivovski rundi.
Edino Everton je zmagal sorazmerno tiho. Po poškodbi se je vrnil Lukaku in v slogu – dvajset minut po vstopu v igro – spet zadel. West Ham je po štirih zmagah naposled izgubil.
Od daleč vse zgleda, kot da se kaj dosti ne dogaja; kaj ni tako? 😉
(vir: Getty Images)
Še finale Ligaškega pokala. Manchester City je na Wembleyju dobil Sunderland s 3:1. Lep finale je bil, zelo lep. Obe moštvi tudi prihajajoči vikend ne bosta nastopali v Premier ligi, pač pa v FA pokalu. Manchester City je s prvo letošnjo lovoriko nakazal, da bo tudi v prvenstvu še naprej, najbrž, konstantno rušilen. Spet je samozavesten. Enako kot tudi Sunderland. Če bi Sunderland v Premier ligi do konca prvenstva igral vsaj pribljižno tako zavzeto in domisleno kot je v finalu, potem bo tudi prihodnjo sezono še vedno prav v tej.
(vir: Eurosport)