Ko se se je komaj razvedelo, da se tisti bend, ki bo kmalu eksplodiral, imenuje Siddharta, je bilo – tako kot zdaj – spomladi. Njihov prvi cede z nekim gasilskim portretom na podestu enih gimnazijskih šteng kot naslovnico sem vrtel vzdolž diagonalne osi in tako na zasenčeni drevesni krošnji proizvajal drhtečo sled sončnega odboja. Najbrž je bilo na kakšni jasi v okolici letališča Brnik. Moj beli Clio Slovenian Open je bil na stežaj odprt, noge sem iztegoval čez spuščeno stransko šipo. Lajf je bil good, muzka je bila, pa čeprav rock, presenetljivo ok. Kaj naj bi pomenilo to, da vem, da bo ta bend, ki mi leze v ušesa enkrat res big? S Siddharto bo nekaj zraslo, hm. Zrasti še ti! To je bil sklep.
Naključja so hotela, da sem Tomija, Primoža, Tomaža, Primoža in Boštjana ter Ceneta spoznal kmalu po tem. Za časa snemanja albuma Nord sva z Janezom Štucinom v studiu Tivoli snemala video o nastajanju tega izjemnega in v marsikaterem oziru bržčas neponovljivega slovenskega glasbenega dela. Kake tri tedne je trajalo, če ne še več. Vsak večer sva bila tam. Na ovitku plate Nord so me Siddhartovci omenili in še posebej pohvalili med tistimi iz paragrafa Thanks to. To se mi še danes zdi imenitno. In bil sem prvi, ki je Tomija za 12 sekund televizično intervjuval takoj, ampak takoj, ko so Siddharte 13. septembra 2003 sestopili z odra za Bežigradom – na drugi strani plank pa več kot 30.000 folka, mamma mia! Najbrž je res, da sem s sledenjem Siddharte zaznavno raztegnil lastne horizonte. Kdo pa si jih ne bi, če bi lahko na pol metra opazoval in poslušal, kako se seštukavajo zadnje preostale rime komadov B Mašina in Keltvek. Ravno pred dnevi so mi prvega spet servirali Laibach.
Plus žoga, walda, obvezno! V balonu smo se podili za njo vsaj dve sezoni, če ne še več. Siddharte so team, uigran, Tomi je napadalni vezist, žogo mojstrsko ogradi in jo, prav res, podobno lastnemu odrskemu semi-statičnemu ekspanzionizmu, božjastno zabije. In to zelo redko mimo gola. Na las podobno kot je, če z njim kramljaš, potem pa se on odloči, da bo za trenutek zapel, zapel malo bolj prodorno. Uf! Golmanu ni lahko. Se pa ne prereka kaj dosti. Pa saj so vsi Siddhartovci zelo prijazni. Razen, če se vsi naenkrat ne znajdejo med kritiki kake je-out/ni-out razsodbe. Kot roj pa niso ravno buci-buci material.
Če se ne motim, vse Siddharte navdušuje Barca, čeprav jih sumim, da bi tudi to najraje preoblekli v črno.
Močno pa sumim, da jih v resnici navdihuje Borussia Dortmund. Črno, nekaj rumenega, nemški ordnung, Poljak v špici (ne na njej, ne), plus, pogosto igrajo še bolj atraktivno kot Barca; ko pa je to potrebno, pa navalijo kot Rammstein.
Tomi se je na vabilo v Premierligaščino odzval takoj in z elanom. Res je že čas, da z njim zakorakam v novo partíjo.
Video, prej omenjeni, na povezavi.