Nekoč, zdi se, da je bilo res že dolgo tega, v prejšnjem tisočletju je bilo, mi je nekdo prijazno prišepnil, naj bom pozoren na en ljubljanski art-rock bend, ki ima svoj domicilj na eni od ljubljanskih gimnazij. Grem jaz v KUD F.Prešeren v Trnovem. Ker sem itak od tam, mi je vse skupaj boljkotne mimogrede. Dvoranica ni bila čisto polna, a še vedno dovolj zasedena, da je bilo vzdušje cortik romantično. Obstal sem že ob prvih taktih. Sledil je koncert, ki je v marsičem spremenil moj pogled na svet. Še vedno trdim, da je, če ni šlo za promocijo njihove prve plate Otroci bogov (1998), med petimi najboljšimi kar sem jih videl. Nato se jih je zvrstilo še stotine, a natop benda Sfiltrom v zasedbi Breda Božič, Boštjan Narat, Robert Rebolj, Jaka Jarc in Marko Klemenčič bo v moji glavi ostal uber-legendaren. Še posebej me je po tleh vrgel cover Reedove Sweet Jane. Kasneje, bilo je že v Orto Baru, če se spomnim prav, sem Sfiltom pod odrom spremljal še dvakrat. Še enkrat z Bredo in pozneje z novo vokalistko Diano. Sfiltrom so leta 2003 izdali še drugi in zadnji album Nekoč boš srce Ljubljane. Še pred tem pa sta Boštjan in Robert ustanovila Kataleno, našo drugo najbolj subtilno rockovsko in najpomembnejšo etno-rock postavo.
Kitarist in skladatelj Boštjan Narat, ki je (še prej) profesor filozofije ter poet esejist, je izdal tudi dva neo-šansonjerska solistična albuma (Strah je odveč, 2010 in Konec sveta vedno pride nenapovedano, 2012). Vedno je skrajno resen in ne bi se vam zdelo, da bi se z njim lahko pogovarjali o nogometu. Pa saj se je tudi meni zdelo tako. Do pred kratkim, pravzaprav. Sicer, pa kdo pravi, da je fuzbal kar koli drugega kot resnost, mar ne. N’toka sem pred časom fejsbukovsko po naključju vprašal, če ve, da je Boštjan tudi fuzbal fan. Tudi on se je začudil in pripomnil, da ne, a vseeno ni posebej presenečen, saj je sumil, da Narat skriva en guilty pleasure.
Boštjan Narat je sicer resen nogometni rekreativec, levo krilo Football Art Team Slovenia ali slovenske reprezentance umetnikov. Najljubšega kluba niti nima. “Nisem klasičen navijač in večni pristaš točno določenih klubov. Predvsem je moje srce na strani tistih, ki igrajo. V zadnjih letih tako – kar se Anglije tiče – z največjimi simpatijami spremljam Arsenal”, doda v razmislek (zagovornikom bus-parkingiranja).
Ob tem pa še tole. Poiščite in se poglobite v Boštjanov esej Žalostni obra Carlesa Puyola.
Skupna Katalena je pred tremi tedni izdala novi album, tokrat otroških pesmi in izštevank “Enci benci katalenci” (založba Pivec, 2015).
Boštjan, dobrodošel. Naj bo 35.krog tudi malček metafizičen 😉
– – – – – – – – – –