Spet so bili dovolj en kilav zadetek vodilnega in dve sodniški napaki, ki sta šli v njegovo korist, pomagala pa je tudi odlična, a vseeno furjasta predstava, s katero je na Anfieldu postregel prvi zasledovalec. Zdaj je razlika med prvi dvema že sedem točk. Leicester ne bo prvak edino v primeru, da ekipa trenerja Claudija Ranierija v naslednjih šestih tekma preneha s tekanjem. Veš pa, da se to ne bo zgodilo.
N’Golo Kante je neustavljivo cikcakal po sredini, Danny Drinkwater pa je šprinterske štepe nizal po horizontali, tako da je drugače zelo dobro utrjena in tudi zagnana ekipa Southamptona ob koncu odločilne tekme 32.kroga komaj še lovila sapo. Medtem ko je bila napadalna vrsta bodočih presenetljivih angleških prvakov zelo površna in neučinkovita, sta zmagovalni gol – no problem – ustvarila branilca. Kapetan Leicester Citja je v tem prvenstvu sploh prvič zabil. Podal mu je avstrijski levo-bočni kapetan Christian Fuchs. Ko se pripeti kaj takega, je na dlani, da je zmagovalec na adrenalinu, ki ga v resnici sploh ne nadzira. Viktorijskemu transu nasproti sta bili roka Dannyja Simpsona, ki bi brez odlašanja lahko postala penal-in-rdeči, pa tudi izgranje z roko drugega zadnjega centraša Roberta Hutha. V prvem primeru je Simpson svojo mrežo pred prodorom-in-strelom Sadia Maneja rešil z roko stisnjeno ob telesu (tedaj je bilo še 0:0), Nemec pa jo je v levo zapestje roke spuščene ob telesu dobil iz bljižine. Prosta sodniška, pa čeprav skrajno diskutabilna in kar dvojna, je obveljala. Trener gostov Ronald Koeman je po tekmi bentil, a, jasno, zaman.
Tekma med Liveroolom in Tottenhamom je bila super. Gostom se je bledlo od neučakanosti, zato je tudi Harry Kane, sicer vrhunsko, zadel le enkrat. Tedaj je zaspal Dejan Lovren. Je pa Lovren že v prvem delu z odlično blokado tudi rešil en zanesljiv gol. V resnici je Tottenham fental značilen kratek petardni pobeg levo od centra in smart zaključek Philippeja Coutinha. S tem mislim, da je Brazilec pokopal upe Spusov, ki zdaj Leicester ne morejo več ujeti.
ManCity je brez problemov stlačil Bournemouth, enako Chelsea Aston Villo, Arsenal pač doma zehajoč Watford.
Z 1:0 je zmagal tudi Manchester United, pri čemer bi malo več Evertonove sreče lahko navrglo tudi remi. Dejansko pa si Toffieji z par-deset povsem trapasto zapaljenih žog med celotno tekmo tega biti niso zaslužili.
Sunderland je navalil na gol West Broma, a če tekmo ocenjujemo z zmerno kritične razdalje, tudi Sunderland do česa več kot le uboge pike ni bil upravičen.
Norost je zavladala na tribunah Carrow Road, ko je branilec Martin Olsson v sodnikovem podaljšku zabil – in to po očitnem igranju z rokom podajalca Jonnyja Howsona – za težko izposlovano, a vseeno zasluženo zmago Norwicha proti Newcastleu. Zmaga na tej 6-točkovcu zdaj Norwichu avtomatično pripisuje največ možnosti za zlez skozi šivankino uho in posledičen obvis na zadnji nitki. Zdi se mi, da bo dalo Norwichevo psiho-vretje dovolj pare za njihov obstanek. Seveda se v tem primeru ne pogovarjamo več o fuzbalu, pač pa do super-paniki, v kateri ima vedno največ uspeha tisti, ki si ta uspeh najbolj bolano želi. Norwich je štiri pike pred Sunderlandom, vsi tam spodaj tabele pa imajo do konca v bistvu samo še titansko zahtevne tekme. Če se torej Norwcih vsaj trikrat, štirikrat zabetonira pred lasten gol in posrka prav toliko točk, bo sejvan.
Swansea je zdaj – zaradi zabušancije domačega Stoke Cityja – in izenačenja na 2:2 – že na suhem.
32.krog bo, če se še malo vrnem, ostal memorian tudi po vrnitvi tri mesece poškodovanega Kevina De Bruynea, ki je za ManCity dosegel tudi lep gol. Če že za kaj, bi bilo fino, da bi to dejstvo prispevalo k bolj plemenitemu izpadu sinjemodrih iz Lige prvakov, kjer naj bi jih v sredo PSG že razrezal prvič. Arsenal bi lahko do konca prvenstva morda še ujel Tottenham, tudi to ni izključeno. Je pa prvi gol v Premier ligi, ne pa v Angliji, dosegel veliki-mali semi-legendarni Pato. Penal po prekršku nad njim mu je za streljanje odstopil Cesc Fabregas. Prvi zadetek Patoa sem videl na prijateljski med Italijo in Brazilijo na Emiratih, tega je zdaj sicer že pet, šest let. Če ne drugega, bo Pato ostal pri Chelseaju in bo v prihodnji sezoni tihi zaveznik novega trenerja Antonija Conteja.
Tole zakuhavanje pred začetkom prihodnje sezone postaja vražje zanimivo.