Devetindvajseti gost: Jaša Lorenčič

Najprej sem se na njegovem twiter samoopisu zagledal v fantastično dvotaktno definicijo dinamičnosti: Vamo-tamo!
Seveda ni bilo daleč spoznanje, da je mladi mož novinar. Pa tudi to ne, da je zelo verjetno tiste – iz ogledala – znane mi sorte, ki je na visokih delovnih obratih že v prvi budni sekundi in se od teh z otožnostjo poslavlja, ko proti jutri naslednjega dne pada dol.
Muzka & fuzbal in še vse vmes – to so Jaševe dominantne panoge. Se pravi, da imajo nad njim uspešno storiti prekršek možnosti le še astro-fiziki, molekularni-biologi in morebiti tudi strokovnjaki za hudournike, na primer. Vse ostale bodisi preskoči bodisi prehiti, zaobide, zajezi, jasno, ali pa predribla. To je opis miselne sfere. Do konkretne Jaševe igralske statistike še pridemo.
Do tedaj pa o kombinatoriki, ki botruje njegovim spisom, objavam, to je kolumnam, recenzijam, poročilom, povzetkom, analizam, potopisom – ops, potopisom? Novinarsko je, mora biti potopis – pa naj ta diši po kerozinu, po krvi, po švicu, po hmelju. Zatorej. Gonzo princip daje sijaj njegovim pisarijam. Stari, moraš biti tam, moraš biti zraven, pomešan med glavne akterje, kričati moraš z njimi, otresati z glavo, zganjati moraš wind-guitarijado, če hrust spodnese vezista v šprintu, mora zaboleti še tebe! Najbolje, da si na odru in pod odrom hkrati, da si na travniku in na tribuni istočasno – če ne bi bil, ga ne bi brali s takim užitkom!
Jaši sem poslal tri dodatna vprašanja, in glej, kaj dobim nazaj. Še sax je špilal! #dalijetomoguće Se že počutim kot grbavi Rac Polič, ki v temo dvorane hrope in v polobratu odmahuje s komaj iztegnjeno desnico: “Dame in gospodje – Jaša Lorenčič”!

O brcanju zares.
Žogo sem kar pošteno brcal, čeprav na desnem ali levem ‘beku’ (preusmerjeni desničar, pa pride prav) žogo bolj malo vidiš, sploh pa v mladinski nogometni šoli NK Maribor, kjer bi seveda vsak rad videl žogo. Do kadetov sem v osmih letih obdelal vse mladinske selekcije pri trenerju Dragu Repini. Glasen mož, ki je igro dojemal precej preprosto, robustno in neizprosno. Čeprav sem sam mislil, da bo naš nesojeni kapetan Andrej Prejac (vezist, kasneje igral kot branilec za Dravo) ratal edini od nas zvezda Ljudskega vrta, so za prvo ekipo vijoličastih kasneje zaigrali trije soigralci. Erdžan Bečiri (branilec), Leon Ragolič (branilec) in, najbolj znan med vsemi, Elvedin Džinić (branilec), ki je pobasal nagrado za vijoličastega bojevnika in šel v tujino. Dolgo je Elvedin obtičal tudi z mano tu in tam na klopi, izmenjavala sva se na branilskih mestih, čeprav sem sam v svoji zadnji sezoni v Ljudskem vrtu vse bolj vadil centeršute in se prebil na desni bok. Ko se je osnovna šola zaključila, sta šla fuzbal (državni prvak s klopi) in glasba (saksofon, klarinet, nižja glasbena) v drugi plan. Pa ne za dolgo. Oboje sem tako ali drugače združil v novinarstvo.

Plus.
Aja, seveda, še statiska. Na »uradnih« tekmah nižje selekcije sem zabil en sam gol, res lepa goljačina iz 20 metrov na pomožnem stadionu v Ljudskem vrtu. Gol sem posvetil fotru, ki me je napeljal na fuzbal in vedno stal ob strani ter vozil na vse možne tekme, ter Mladenu Radujkoviću, našemu golmanu, ki je prišel čisto malo za mano v klub, nekje jeseni leta 1992. Niti se ne spomnim, kdo je bil tekmec, ki sem mu ga stisnil. Sem pa v istem trenutku vedel (pa že prej, ko sem lovil Boruta Semlerja po Fazaneriji in prejel edini rumeni karton v karieri), da nikoli ne bom fuzbalska zvezda (dal sem še dva gola v dvoranskem fuzbalu za NK Maribor ter enega za OŠ Bojana Ilicha). Je bilo več kot dovolj. Sem pa ponosen, da je ratalo prav Elvedinu, ki je šel z reprezentanco v Južno Afriko na svetovno prvenstvo. Zdaj pa obljubljam vsem kolegom, da se bom vrnil v igro, ki jo res prekleto pogrešam.

Naj angleški klub.
Bil je Arsenal, za kar me še vedno zafrkavajo v športni redakciji, ker sem obljubil reportažo o Highburyju, pa je nikoli nisem napisal, vmes pa so stadion itak podrli. Nikoli nisem bil na stadionu, sem pa eno od tekem spremljal zunaj Highburyja, v zadnji sezoni topničarjev, ko je zadaj že nastajal Emirates. Od selitve tja in po odhodu Henryja … Ne vem. Ni bilo več to to, Arsene Wenger pa mi zna pogrizti živce (če niso krivi sodniki, so krive poškodbe, če niso krive poškodbe, so krivi sodniki) in mislim, da bi po koncu te sezone, ko je res mastno segel v mošnjiček in prepeljal Mesuta Özila, ki mu bo po moje kmalu zmanjkalo lufta, moral oditi, ker sicer bosta imela z Davidom Moyesom že preveč skupnega, kar se tiče osvajanja lovorik v zadnjem desetletju. Zdaj rad preprosto spremljam tekme, še raje fotra premaknem na kavč, ko pridem domov za vikend na kosilo. In ko oba zbudiva mamo iz spanca, kot sva jo takrat, ko je Rooney s škarjicami odločil derbi v Manchestru.

Naj angleški nogometaš.
Bil je Thierry Henry, prav ponosen sem bil, ko sem v Mariboru zadnjih par sezon nosil štirinajstico. Stil je imel, pa odnos do igre. Morda mi bo marsikdo zameril, ampak mislim, da angleški nogomet precenjuje svoje zvezdnike (Gerrard, Terry, Rooney, Lampard), kar se jasno pokaže na evropskih in svetovnih prvenstvih, manj pa v evropskih klubskih tekmovanjih (Gerrard je ustvaril povratek v Istambulu proti Milanu). Trenutno je naj ikona seveda Luis Suarez. Potihoma stiskam pesti za Liverpool, ker je sodelavec Matija takšen velik oboževalec kluba, da me vedno dregne, glej, kako nekateri vztrajamo.