Stara viška osnovka ga je imela, sosednja gimnazija pač ne. Igrišče, asfaltirano, morda celo za kak meter daljše od običajnega rokometnega. Tam se je nabijalo do mraka, vsak dan. Gimnazijci so nas z njega spodili le takrat, ko so se naveličali igrati na svoji dvoriščni zelenici in to na male gole. Toda zdaj so na vrsti popoldanske zgodbe. Sašo Udovič je prihajal v spremstvu ganga z Gorkičeve ali iz naselja, ki ga zamejujejo Tržaška, železnica ter viška pošta na zahodu in tovarna Ilirija na vzhodu. Sašo je obiskoval šolo Vita Kraigherja pri bežigrajskem stadionu, zato ga nihče ni poznal posebej dobro. Glavni lik iz Sašove tolpe je bil nek markanten skodran črnolasec, nikakor ne vitek, bil pa je zelo spreten libero. S Sašom sta bila dobra igralska naveza. Badžo mu jih je vedno lepo plasiral naprej, Sašo je tam spredaj dva obrnil, nasprotniki so že cvilili in ječali. In to se je ponavljalo tako pogosto, da je Sašo že postajal mit. “Pazit je treba nanj!”
Nekoč smo se kadrovsko malo pomešali. Tako sem navadno zelo tihega in kar malce skrivnostnega tipa končno lahko spoznal tudi kot soigralca. In? Prva in edina, ki je nato ostala do danes: “Udovič, to je ta, ki se noče vračat’ v obrambo, vem zanj.” Stari smo bili 10, 11, morda kdo že 12.
O Sašu nekaj let zatem nisem slišal veliko. Vse fuzbalsko se je zame dogajalo na Svobodi, medtem ko je Sašo, leto starejši, treniral na Ljubljani. Trener Rudi Corn je bil, pravi Sašo, ključna figura pri njegovem odkrivanju nogometnih skrivnosti in nabiranju izkušenj, ki so ga kmalu privedle med profije.
Prehod v srednjo šolo je moje zanimanje za fuzbal izdatno omilil. Nisem pa bil prikrajšan za informacije o Sašovem bliskovitem vzponu. Najsi je bil to prijatelj z Viča Robert Zorc najsi, in to še prej, lepa Maja Krumberger, Sašova soseda in moja tedanja simpatija.
Hajduk, Olimpija, Slovan, belgijski Beveren, švicarska Young Boys in Lausanne ter nato še LASK iz avstrijskega Linza. To so klubi, za katere je Sašo igral med letoma 1989 in 2002. Zorc se je nekoč vrnil z obiska pri Sašu v Belgiji in nam vneto razlagal, da Sašo zdaj vozi Saaba, medtem ko kaj več o fuzbalu vespač Zorc niti ni imel za povedat. Pri sebi sem nato potrdil laično formulo: “Če se ne vračaš v obrambo, potem bo res še kaj s tabo!”
Sašo v vseh sedemnajstih letih seniorske nogometne kariere ni bil niti enkrat resneje poškodovan, niti enkrat ni bil izključen in kot srednji napadalec je redno zabijal gole.
Za slovensko reprezentanco je igral 46-krat, dosegel je 16 zadetkov. Dva na kvalifikacijski za Euro 1996 celo Ukrajini, 5 na prijateljski Islandiji, enega na prijateljski proti Francozom. Sašo je bil v začetni postavi Slovenije na Euru 2000, to je na tisti legendarni tekmi z Jugoslavijo (3:3) in tudi ob porazu proti Španiji (1:2). Tedaj je za Špance igral tudi Guardiola, Saša pa je pokrival Hierro, za katerega pravi, da je eden najboljših med tistimi, proti katerim je zaigral. V ta nabor Sašo uvrsti tudi Zinedine Zidanea in Roberta Baggia ter branilce, s katerimi se je neposredno meril: Thuram, Desailly, Baresi, Blanc in Stam.
Angleškega nogometa sicer ne spremlja posebej zares, pa čeprav je kot otrok navijal za Liverpool. Danes bolj kot o Liverpoolu govori o Luisu Suárezu, ki je po njegovem mnenju izjemen igralec.
Od aktualnih napadalcev je sicer Ibrahimović najbolj po Sašovem okusu.
Danes je Sašo Udovič športni direktor pri NK Olimpiji. Dolžnost je na povabilo sprejel šele pred tedni. “Olimpija si zasluži dobro prvo ekipo, stabilno klubsko strukturo, zasluži si zadovoljne navijače na tribunah”, to so Sašovi cilji z Olimpijo.
Vmes pa vseeno napovedat’ še, kako naj bi se izteklo v prihajajočem 17. krogu v Premier ligi. Ena-na-ena s pravo igralsko in komentatorsko veličino! Pred dnevi sem ga po nekaj desetletjih spet nekaj minut gledal, zdaj med rekreativci v Balonu na Vodovodni. Stil je ohranil. Spreten na majhnem prostoru, še vedno odlična tehnika, odkrit, kot je treba, zakrit, ko je treba. In vendar se je celo malo vračal v obrambo. Sašo Udovič – še vedno zelo nevaren tekmec!
