(foto: Toby Melville, Reuters)
Ena čez drugo! Še vedno bi se menili o krutem potopu Arsenala na Etihadu, če Liverpool ne bi dan pozneje zadavil Spursov kar pred njihovimi navijači. Ti so zato zdaj brez trenerske glave. Cardiffova zmaga z 1:0 je še poprej odpihnila trenerja West Bromwicha. Nekateri odhajajo, Manchester United se vrača na zmagovalna pota, Everton nezadržno prodira, West Ham vztrajno zeha, Mourinho pa aplavdira navijačem Crystal Palacea. Dobro nam gre 😉
Manchester City je razoral Arsenal, ki je končno naletel na nasprotnika višjega ranga. Ok. Za debato vse pride prav. Mourinha so pred njegovo sobotno tekmo vprašali, ali ne bi moral biti Chelsea podoben Manchester Cityju. Korenina vprašanja je le v 5-ih golih, ki so jih skupaj dosegli trije napadalci Chelsea. Mourinho je izpustil svoj značilni “fantastic” in izstrelil: “ManCity je točko za nami, se pravi, bi morali biti oni podobni nam, če že.” Jezikavi Portugalec ima in nima prav. Manchester City je pritisnil močno, Arsenalovci so se jih ustrašili, tako da so ob napadih naprotnikov s hrbta ne le izgubljali žoge, pač pa v zaporedju z zaprepadenimi izrazi na obrazih pristajali na hrbtih. Pellegrinijevi igrajo močno, hitro, eksplozivno. V ekipi mora biti surov boj za mesta na igrišču. Z drsečimi štarti je pričel še Nasri, ki se ima navadno za nobleso in se po tleh pač ne valja. Arsenal je bil v soboto povprečen in za ekipo z vrha je to, ali zelo slabo, ali pa spet ne tako zelo slabo. Arsenal je še vedno za dve točki pred vsemi. Toda v ponedeljek doma pričakuje Chelsea, danes je za februarsko nagrado v Ligi prvakov za nasprotnika dobil bavarski Bayern, tako da …? Kaj? Mogoče pa se po izpadu iz euro elite na polno posveti Premier ligi.
(vir: APF)
Vsekakor se mi zdi, da je z Barcelono v prvi izločilni rundi Lige prvakov najbolj zadovoljen prav Pellegrini. Zdaj ima zanjo res pripravljenega buldožerja. Morebiti bo City na koncu kar Euro prvak!
Crystal Palace bi moral na Stamford Bridgeu celo zmagati. Božjastno slab je bil spet Chelsea. Nekaj se je pletlo tam okrog sredine, nekaj na desnem krilu, Ramires je tekal pol iz navade, Hazard je na nasprotni polovici precej ovinkaril, Mata je spet dobro mislil, a nič pametnega odbrcal – vse skupaj ni bilo niti za dušo privezat. Chelsea na silo naredi rezultat, potem ga na silo ohrani in potem nastopi Mourinho, ki pravi, da so navijači nasprotnega moštva fantastični in da jim želi vse the best. Kakšen gangsteraj je ta Chelsea! Včasih se mi zdi kot Slovenija, ki bi prosperirala in živcirala: vsak posameznik bolj nič, vsi skupaj blizu totalne nule, a na koncu vseeno nekaj, res kar-nekaj, a vseeno več kot marsikdo drug. Za Slovenijo na žalost velja: en sam blef in na koncu nič-od-nič.
West Ham jih je letos proizvedel že pet! Kaj, česa 5? Ja 5-krat 0:0. V Bundesligi jih v tej sezoni še ni bilo toliko, na primer. West Ham igra bodisi na rubgy gol bodisi sploh ne na gol. Nekaj se vkopavajo pred svojim in to je bolj kot ne vse. Nekateri trdijo, da je Big Sam naslednji na listi.
Tam sta zdaj že Steve Clarke in André Villas-Boas. West Bromwich je v tem koledarskem letu zmagal le 7-krat. Lani je bil dober, končal na 8. mestu (z 49-imi točkami, kar je klubski rekord za Premier ligo), v tej sezoni pa je WBA tako dober, kot je bil spomladi – torej ne posebej. Zadnja serija slabih izidov je bila dovolj, da je Steve Clarke, priden, marljiv in skromen nogometni človek, dobil nezaupnico. Toda ta serija je vključevala tudi skoraj zmago na Stamford Bridgeu, zmago na Old Traffordu. A tudi to še ni bilo dovolj.
Andre Villas-Boas nam je na zadnji tiskovki, to je bilo 15 ur pred njegovim prisilnim slovesom od Spursov, povedal, da je Tottenham v prvenstvu slab, a je pa zato dober v obeh pokalih in tudi v Ligi Evropa. Pa ni res. V prvenstvu je – kljub tudi moji izraziti naklonjenosti in veličastnemu vzdušju, ki je vladalo na White Hart Laneu – porazen. Če je Suárez zabil več golov kot pa Tottenhamska elita, potem naj se gre solit – predvsem Villas-Boas. Zakaj? Zato ker vztraja, da branilci silijo naprej, zato ker med napadalci ni isker, zato ker izjemnim napadalnim vezistom, ki so nadomestili luknjo po odhodu Garetha Balea (Eriksen, Townsend idr.), ni uspevalo dovolj. Edina dobra v ekipi sta tako Paulinho in Dembele, ki pa po naravi vseeno nista niti kombinatorna, kaj šele napadalna avanturista.
(vir: AP)
Liverpoooool! Kako so igrali Rodgersovi. Kako so nabriti, kako lepo je gledati Suáreza, ki se mu kar blede, če po petih minutah spet ne ogroža nasprotnikovega vratarja. Izjemen je Coutinho – hiter, spreten, čudovito se odkriva. In Henderson, ta postaja pravi fuzbaler. Še malo tehnike in bo 😉 Brendan Rodgers je na tiskovki po tekmi pošteno in skromno priznal, da so se trudili kot živali. Navijači tega truda ne bodo nikoli pozabili. Pa še kdo drug tudi ne.
Fulham je pokleknil proti Evertonu, Hull je pričakovano od-nula-niral s Stokeom. Manchester United je polomil Aston Villo, ki pa je bila prav grozna. Vse tri gole je prejela po tem, ko so jim Rdeči vragi žogo odvzeli na njihovi strani. Za nekaj minut se je na teren vrnil Darren Fletcher, Fergusonov človek. Fletcher ima akutno vnetje črevesja. Leto dni ni igral. Zdaj naj bi bil spet zdrav in pri močeh. Morda ManUnited potrebuje prav njega. Nič morda.
Dobra tekma je bila tudi Newcastle-Southampton. Veliko se je tekalo, zelo pozorno skrbelo za oddajanje žog. Gostje se niso ustrašili vodstva domačinov, se postavili tako kot znajo in iztržili točko. Zelo pomembno zanje. Norwich je spraskal istih 1:1 proti gostom iz Swanseaja, pri čemer si je nogo v gležnju zlomil (?) Dyer, ki je pol ure pred tem s pobegom in strelom z lobom dosegel zelo lep zadetek. Pa saj je bil Hooperjev strel od daleč – skoraj iz obupa – tudi poslastica. Posnetek trenutka poškodbe – Dyer in Bassong sta skočila za žogo – je bil tako srhljiv, da ga na britanski nacionalki niso želeli predvajati. Nathanu Dyerju želimo čimprejšnje okrevanje.