Za karizmatičnim pogledom in vpadljivo postavo se v resnici skriva pesnik. Vsi poznamo dobrodušne verbalne prehode v traktate njegovih gostov v studiu Lige prvakov, ki gredo v slogu: “No, pa vendarle je potrebno dodati – se strinjate, kajne – da je situacija vseeno kazala na prekršek…”, ali pa “Ni odveč, če se vrnemo k situaciji v x-y minuti, ko je bil ob prodoru Messija ta-in-ta za malenkost pa le pregrob…”, in podobne.
Sogovornike uspešno kontrolira in animira obenem. Njegov malenkosten nagib vstran in nazaj v debato zlahka zvabi tudi gledalce.
Dolga leta nisem poznal lastnika z radija, predvsem iz radijskih oglasov, takoj prepoznavnega glasu. Njegov vokalni register je zimzelena uspešnica. Najboljši v generaciji.
Igralca po duši sem morda kdaj srečal tudi na hodnikih AGRFT-ja, medtem ko sva čakala v vrsti za tamkajšnjo loterijo, to je za naklonjenost komisije, ki v elitno slovensko artistično sfero sprejme – po njihovem mnenju – izključno Baleovsko-Neymarovske super talente. A ni nujno, da je bilo tam.
Zagotovo je bilo prvikrat zares šele v Balonu v Jami na Vodovodni, to je v središču žabarskega rekreativnega malega nogometa.
Soditi Danijevega pokeraškega izraza na obrazu ali njegove kvartopirske spretnosti ne znam, saj tovrstnih disciplin nisem vešč. Tudi o obvladovanju fliperja, biljarda ali pikada nimam pojma, sumim pa, da je Dani v teh plemenitostih vražje soliden. Sabljala ali pa s konji preskakovala ovir tudi še nisva, zato tudi te peteroboje ali pač ne-nordijske mnogoboje kot primerjalne možnosti tokrat izpuščam.
Vam pa z navdušenjem povem, kaj ta navijač Arsenala počne svojim soigralcem pri malem fuzbalu.
To, kar dela zdaj Fulhamovec Adel Taarabt svojim soigralcem. Točno to! V vezni vrsti se še prepusti kombinatoriki, a takoj, ko smo že na dobri poti, da s kratko podajo ali dvema zmedemo zadnje tri preostale iz nasprotnega moštva – tedaj kolektivizem pri Daniju hipoma izpusti dušo.
Če ima Taarabt samo eno izrazito kaprico, in to je prvega nasproti preigrati tako, da mu žogo zapelje med nogama, ima Dani zelo izpiljeno idejo, da jo golmanu 12 metrov pred njim zalepi v zgornji kot! Da reveža v vratih poniža, kot to počno Lampard, Kolarov in podobni torpedisti.
Po kakih treh zaporednih poskusih, že tudi tekmeci Danija prepoznajo kot neke vrste posebnega “akutneža” iz Naše male klinike, to je Njihove male fuzbalske klinike.
In ko nasprotnikov golman že z rahlo nategnjenim vratom za žogo pleza za zadnjo zaščitno mrežo, apatija na igrišču nekatere že sili k pomisli, da bi uteho najraje poiskali s takojšnjim obiskom pri mami, ki jih bo potolažila s krepkejšim obrokom; vse to samo zato, da bo spomin na Danijeve eksperimente podobne streljanju na glinaste golobe čim prej zbledel.
Kako je navihan?! Pa saj. Vsaka ekipa ima svojega pesnika; in prav je, da je tako. A vseeno. Resno me skrbi, da mi bo s premišljeno napovedjo izidov 4. kroga presneto privoščljivo vrnil za vse, kar ste ravnokar prebrali.