Dvanajsti gost: Fedr, gazda Lepe žoge

Ko srečam Fedra, starega borca (tudi za pravice funka, ne samo punka), se zgodi sledeče: Spoštljivo ga pozdravim, on se me – v očeh mu vidim – razveseli, potem sam štratam z eno sorazmerno tiho vljudnostno, Fedr zazna moj nizek potencial in zarenči: “Qua je Ambro?” Njegov ton me zmrazi, a kaj, ko to še ni vse. Fedr pristopi, me grabi za kravateljc, me enoročno dvigne za pol metra in izbruhne drugo vprašanje: “A si kej priden, al bo pókal?” (referira seveda na trdnost mojega skeleta) Spet dokaj trdno na tleh (dokaj je v tem primeru enako s tresočimi nogami), in med popravljanjem prej-poštirkane srajce, zdaj pa zmečkanine, ki vključuje tudi mojo novo svileno kravato, jecljaje odgovarjam: “Ja, bom…, bom, ja, kako, kako si ti kej, ja…” Hi-5, in potem se meniva naprej.
Dokaj filmsko, kajne.

Žiga Födransperg Fedr je pač hollywoodski lik in tako bo tudi ostalo. Goreč navijač Liverpoola in Olimpije je. Zato v njegovem pubu Lepa žoga na Celovški, to je prva hiša pod Halo Tivoli, pravzaprav, diši po You’ll Never Walk Alone feelingu ter po vseh drugih dobrotah, ki sodijo v navijaški lunch-paket, če tega razumemo v najširšem smislu.
Lepa žoga je, pa saj to vemo, sinonim za uspešen športni bar, edini te sorte, naše-sorte v državi; lokal, kjer se srkne pivce ali dva, prigrizne sendvič ter v družbi prijateljev ali kolegov pogleda tekmo, če ne dve. Premier liga je med najbolj stalno zasidranimi lepožogastimi contenti – #goodstuff! La Liga in Serie A tudi, jasno.

Naprej. Šiška Deluxe. Ste že slišali za ta film? Zekir, Milc in Fedr bodo glavne face novega Cvitkovičevega filma, urbane komedije. Nadaljevanja Hočevarjevega Jebiga, sort-of. Film pride ven čez pol leta, to bo ob koncu fuzbalske sezone, kdaj-pa.

Fedr je na sceni že desetletja. A tudi v času TrueBar renesanse – to je obdobja sredi devetdesetih let – ni bil ravno tip, o katerem bi se pripovedovalo ali se ga našlo “vedno & povsod”. Bil, pa se skril, pa se vrnil, pa nato obstal, pa spet izginil. Taki za sabo pustijo najboljši vtis. Hkrati bi rad poudaril, da je tale, sicer genialno zabaven naslov (Biti taprav luftar ni mačji kašelj), vseeno bolj marketinški kot resničen. Fedru sicer nad-pristoji, ni kaj. Vseeno pa je še prej in še bolj res, da Fedr n’č kej dost ne lufta, pač pa, tako kot vsi tapravi zajebantje, smeje pridno tuhta ter je posledično u-lajfu natančen in marljiv.

In tudi zato, bo, hahahahaha, še toliko bolj penast, ko ga bo Ambro v napovedovalski tekmi okrog rezultatov 12.kroga gladko predriblal. Zdaj sem otoško na varnem, v Lublani si napisat’ kaj takega ne bi upal 🙂 In Fedr to dobro ve, ahh yeeeah!

siska