En Leicester, dva Leicesterja, imamo še kak tretji Leicester?

ranieri

Vsi smo prepričani – tudi najbolj goreči navijači aktualnih prvakov so -, da Leicester City ne more ubraniti naslova. Za podkrepitev te ocene lahko naštejemo vsaj pol ducata resnih dejstev. Vsekakor pa sem prepričan, da Leicester City v tej sezoni ne bo padel na kolena, še manj pa, da bi padel na kolena in nato s faco v blatno lužo in da bi ga bomo naposled tam proti poletju že odnašali nazaj v Championship.

Nekaj primerov iz angleške, pa tudi evropske nogometne zgodovine je prav takih. Ipswichu se je nekaj podobnega ali skoraj najhujše možno zgodilo v zgodnjih šestdesetih minulega stoletja. Klub je skoraj sezono potem skoraj izpadel iz lige, ki jo je pravkar osvojil. Francozi so v ta krožek prispevali Monpellier, Španci skoraj da Deportivo iz La Corune, Nemci pogojno Stuttgart itd.

Ranierijevi bodo imeli do konca koledarskega leta najmanj 6 tekem več kot minulo sezono. Zaenkrat kaže, da so še bolj slabo fizično pripravljeni. Se mi pa zdi, da zmagovalnega ali pa, recimo, jurišnega zanosa niso izgubili.
Na tekmi za Community Shield so predvsem v prvem delu Manchester United uspešno maltretirali z značilnim pressingom na sredini. Reklo bi se, da je Andy King uspešno nadomestil v Chelsea prestoplega Kanteja, zato United kakih četrt ure ni ravno videl žoge. Zelo podobno ukrojen interval se je zaznal v drugem delu prijateljskega obračun z Barcelono na Švedskem. Tam je bil celo najboljši možni nasprotnik nekaj časa pod silovitim pritiskom, ki ga je generirala marljiva in borbena Leicesterjeva veza.

Če bi Leicester uspel do konca meseca nabaviti še enega mladega napadalskega veseljaka s primerno motoriko, to pomeni, da ljubi šprintanje, nikakor ne bi bilo slabo.

Leicester City bo na koncu prvenstva pristal sredi zgornjega dela tabele, pri čemer bo vsaj trem velikim moštvom z užitkom uničil kakega od vikendaških plan-čkov. Ni pa tudi nujno, da bo iz Lige prvakov odplaknjen kar tako oz. da jo bo zapustil že decembra.

king