Objavljeno v Večerovi prilogi TV Večer, maja 2013
Nogomet je kot žajfasta nadaljevanka. Ob napovedni upokojitvi slavnega nogometnega trenerja Alexa Fergusona, so bil britanski mediji, pa ne le ti, vsi prepolni hvalospevne frazeologije. Pa saj je res: na delovnem mestu obstati 26 let, in to v dejavnosti, ki ga surovo žene le uspeh, ni preprosto. Če bi se omejili le na južni del celine, kaj podobnega, se ve, ni mogoče niti teoretično.
Vseeno pa bodo medijske pohvale na račun tvorca enega najslavnejših, to pomeni najbogatejših nogometnih ali pač športnih kolektivov, vselej vključevale vsaj kanec licemerstva.
Sir Alex Ferguson nas ni maral! Protokola, po katerem naj bi trener vsakega moštva (tudi) po tekmi v elitni angleški nogometni diviziji, pa ne le angleški, pred novinarje prišel povedati ali razložiti nekej resnic, zdaj 71-letni Škot ni upošteval. Sedmi sili je prepustil edino takrat, ko je imel za kaj takega poseben interes. Ker ima Manchester United med globalnimi znamkami kar 27 sponzorjev, je bila trenerska ikona Rdečih vragov, pred novinarji najbrž 27-krat bolj pogosto, kot bi bila sicer. Res pa je tudi, da če je bil Ferguson “plačan” za svoja javna razmišljanja, si je mož navadno mrkega pogleda veliko časti in slave znal tudi kupiti. Resda ne škotsko poceni. Nekdanji pristaniški delavec je zadnje desetletje eden največjih donatorjev-posameznikov v blagajno britanske Laburistične stranke.
Alexa Fergusona sem vseeno enkrat le srečal čisto na blizu. Na hodniku. Okrog naju ni bilo nikogar. Izmenjala sva si naklonjen pogled. Najbrž se je zagledal v nenavaden okvir mojih očal, si mislim. Novembra je bil gost na gala večerji britanske Radijske akademije v Manchestru, kjer je po priložnostnem govoru priznanje za življensko delo predal svojemu prijatelju Micku Hucknallu, pevcu in vodji pop skupine Simply Red ter divjemu navijaču Manchester Uniteda. Alex Ferguson je tisti večer priznal, da mu gremo novinarji najpogosteje zelo na živce, toda ker ve, da smo radijci bolj normalni v primerjavi s televizijci in manj lažnjivi od “tiskarjev”, je vesel, da nas lahko hudomušno zbada kadar koli se mu to zahoče.
Zaradi številnih zdravic je poudarjena rdečica na obrazih vseh zbranih ob tisti pozni uri prešerno vpila prav vsako klico kakršne koli zamere. “Prijazen človek je tale Fergie, kajne”, smo se s kolegi še bolj glasno bodrili ob šanku v hotelskem lobiju tam pred svitom.
A nauk, ki nam ga je pred tem serviral Ferguson, je bil zelo preprost in zelo iskren. Če imaš voljo, se boš potrudil, in če se boš res potrudil, boš za to nagrajen. Tako je to v športu, tako je to v življenju. Ferguson je Manchester Unitedu prislužil 62% vseh osvojenih lovorik. Legenda.
Siru Alexu Fergusonu, tako kot tudi vsem drugim deloholikom, želim – zdaj in v prihodnje – zasluženo užitkarsko penzijo.
Nogometni trenerji so najpametnejši med nogometaši. Ti pa so, najpogosteje, bolj bistri le od nogometnih vratarjev. Ali pa tudi ne. Saj niti ni pomembno. Tudi bobnarji so lahko drzni skladatelji, kajne. V nogometu šteje moč v nogah in nekaj taktične modrosti ali pač sposobnost “branja igre”. Ob podelitvi priznanja Nogometaš leta po izboru angleške Zveze nogometnih novinarjev minuli teden v Londonu, je bil prvi zvezdnik in golgeter londonskega Tottenhama Valižan Gareth Bale, tudi zelo iskren. A ker 23-letniku v preteklosti niso pripisovali knjig, pač pa le žogo in kondicijske teke, je bila njegova zahvalna samopredstavitev klišejska in puščobna. A da ne bo pomote. Pred štirimi leti smo zbrani v novinarski loži na stadionu White Hart Lane ob odmorih prvenstvenih tekem redno preskakovali pripravljeno okrepčilo. Razlog? Z navdušenjem smo opazovali lahke treninge Tottenhamovega mladinca, ki v igro še leto dve ne bo vstopal redno. Ime golobradega nogometnega virtuoza je bilo seveda Gareth Bale.
Spet za šank v hotelski lobi. Edini predmet debat je bil Baleovemu podoben govor Franka Lamparda mlajšega leta 2005, ko je ta vezist prejel prestižno prizanje pisarjev na temo okroglega usnja in vsega, kar temu igralu pritiče. Lampard je, menda, prišel na oder in kar uro prosto razlagal o svoji mladosti, o svojih učiteljih, trenerjih, o Angliji, o svetu, o politiki, o družbi, o slavi, tudi o svojih starših, o vsem. V nedeljo je zdaj 35-letni Lampard dosegel že 203.gol za svoj Chelsea in tako postal najboljši strelec v 108-letni zgodovini londonskega kluba. Legenda.
Očetje imajo prav, ko pred sinovi zatrjujejo: Najboljše na svetu je biti brihten fuzbaler. In celo novinarji smo zaploskali!