(vir: AP)
Kako smo? Zadihani? Tudi če v nedeljo ne bi spremljali najbolj silovite tekme v tem prvenstvu, bi bili podobno mehkih kolen ter že pekočega grla in s preveč sline pod jezikom. Ni tako? Everton je zadovoljen, Arsenal tudi, pa čeprav se zdi, da bi jih Topničarji od divje mladeži v napadu Liverpoolčanov lahko dobil celo po glavi. Mourinho pravi, da je v težavah, Moyes tega ne poudarja, čeprav je v še precej hujših. Manchester City ni izpolnil pričakovanja, tako da je edini zmagovalec kroga zdaj spet Liverpool.
Roberto Martinez ima zelo prav, ko sporoča, da je s svojo ekipo zadovoljen. Ta je uravnotežena. Zadaj sta Distin in Jagielka, na sredi je rugbijaš Barry, povsod okrog njih pa pravzaprav jata mladih sršenov. Ross Barkley je uspešnica tedna, pri čemer marsikdo že kar na glas opozarja, da komaj 20-letnega Barkleyja še ne gre poveličevati. Da si mladenič ne bo domišljal, kdo je. Primerjave z Paulom Gascoignom so po eni strani zelo laskave, po drugi pa morda celo nevarne. Ross ob vseh nogometnih veščinah in napadalnem naboju nima, oziroma ima, saj res, ima, sorry, ne posebej bistroumen pogled. To pa je res še ena podobnost z Gascoignom. Ejej. Naj ga le ne znervira kakšna v bikinih, ali pa še kaj drugega ali drugačnega. Vsekakor velja, da je Ray Hall, trener mladincev pri Evertonu, po Rooneyju našel in zelo izobrazil še enega nogometnega genija. Angležem se kar cedi. Deulofeu je drugi hit sezone. Evertonov do sedaj največji je bil Lukaku. Blagor Toffiejem in njihovim navijačem. Vsekakor velja, da sta bočna branilca Evertona na obračunu na stadionu Emirates tamkajšnji travnik več časa kopala na nasprotnikoi kot pa na svoji polovici. Res, Arsenal je moral pokazati vse, kar zmore. Wenger je bil po tekmi prepričan, da je bil Arsenal suveren. Saj je pogojno res bil. Vseeno je bil kapetan Topničarjev Arteta še za malenost bolj izskren: “Zagotovo je bil Everton do sedaj naš najtrši nasprotnik, ko gre za tekme v letošnji Premier ligi”.
Chelsea je do sedaj prejel več golov kot pa jih je v vsej sezoni 2004-2005, to je bilo, ko je Jose Mourinho prvikrat vodil Londončane. Schurrle je zabil dva lepa gola, toda to ni dovolj niti za točko na Britanniji. Assaidiju se je posrečil čudežni in še čudežno lep gol ravno pred koncem tekme. Tako je zdaj Stoke spet kot da nekako solidna ekipa. V zadnjih šestih tekmah: dve zmagi in le en poraz. Dober zadetek je spet dosegel Steven Ireland, ki je dokončno vstal iz pepela. In kar nekaj sezon se je dušil v njem.
Newcastle je v gosteh pričakovano nabrisal Manchester United, ki zdaj končno izgleda kot soliden klub utrjen na sredi lestvice! Kaj? David Moyes vse bolj izgleda kot, da se zaveda, da ni rojeni zmagovalec. To pa je že bližje resnici. Ali pač? Ekipa, ki jo ima je – brez Fellainija -, lani naslov osvojila z naskokom kar 12-ih točk! Manchester United s povratnikom po poškodbi Van Persiejem in brez kaznovanega Rooneyja ni zmogel nič. Moyes ne mara Kagawe, Ferdinand in Vidić kot da sta pozabila, da sta bila nekoč nepremagljiva. Jones slabo, Cleverly podobno, Carrick poškodovan, Evra prepočasen. Fellaini ni pravi kreativec. A, še to. Menda Moyes, v nasprotju s Alexom Fergusonom, svojim igralcem šele v soboto ali pač na dan tekme izda, koga je uvrstil v prvo postavo. Nova metoda, slaba metoda! Newcastle je žleht. Anita bi bil sicer lahko kriv za igranje z roko in posledično enajstmetrovko za domače. A ta kazen ni prišla. Ostalo je pri prvi zmagi Newcastle na Old Traffordu po letu 1972. Veliko gledalcev je stadion zapustilo pred koncem tekme. Kaj si je mislil Ferguson, ko je opazoval ta prizor.
(vir: telegraph.co.uk)
Crystal Palace je odigral srčno, zavezeto in brez težav premagal Cardiff. Resda je bila tekma na pol drugoligaške kakovosti, a vseeno. V zadnjih štirih nastopih je Crystal Palace zmagal kar trikrat. Še vedno je predzadnji, ni pa več odpisan, kot je bil oktobra.
Southampton je bil vnovič zelo dober. Po treh porazih tako znervirati gostujoči Manchester City, da ta ni zmogel zmagovitega zadetka – to je dosežek. In Southampton je igral točno tako, kot je igral pred mesecem.: povezano in prodorno. Manchester City se je vseskozi zatikalo. Oba stratega Pochettino in Pellegrini sta bila sicer po tekmi z remijem zadovoljna. Na tej je padel tudi najlepši gol sezone. Osvaldo je dvometraša Pantillimona lobal z levega kota kazenskega prostora. Pred tem je dvakrat obranil Kompanyja, pozneje pa še Zabaleto in Demichelisa. Kakšen gooooool!
(vir: express.co.uk)
Sunderland je igral slabo in povsem fujrast, pa čeprav je bi zmagoviti gol Spursov dosežen na skrajno neprefinjen način. O’Sheaju je podaja v sredo Dembeleja ušla med nogana in se od njegove leve pete prav nerodno odbila tako, da Mannone poleg telesa ni zmogel v bran zamahniti še z roko. Chadli je morda tisti vezist – v moštvu zdaj spet po poškodbi ramena -, ki bi se ga lahko pohvalilo na račun spet zelo stabilne predstave Tottenhama. A, Sandro. Sandro je v drugem delu zelo očitno z roko preusmeril tako ali tako neuspešen predložek Sunderlanda. Domači bi morali biti nagrajeni z enajstmetrovko. Gus Poyet, trener Sunderlanda, je kljub temu incidentu svoje nogometaše okrcal, češ, da bo bili ti na igrišču občutno preslabi, da bi se po tekmi drznil poglabljati ali celo kritizirati v sodnikove napake.
Norwich je povsem zasluženo na gostovanju premagal West Bromwich, ki je v manjši krizi. West Brom je pred dobrim mesecem doma dobil Crystal Palace, potem je na gostovanju ob živce spravil Chelsea, potem remiziral doma z Aston Villo, nato pa trikrat zapored – ničla! Čudno, kaj?
West Ham se je nekaj malega vseeno uspel upirati, a to bolj zato, ker Liverpool ni nastopil bolj odločno. Tudi na tej tekmi so padali – za spremembo – ne tako lepi goli, eden tudi Suarezov. Končnih 4:1 za Rdeče pa tako ali tako o srečanju na Anfieldu pove dovolj.
Fulham je zasluženo dobil slabo Aston Villo, pri čemer so spet malo bolj resno zaigrali veterani. Karagounis je bil najboljši, pa jih ima že 36. Parker pri 33 je bil drugi – najstarejši, to ni res. Je pa res, da je bil Parker drugi najboljši. Berbatov pa tretji v vrsti za pohvalo. Še prej pa. Fulhamova ekipa je tako ali tako najstarejša v ligi. Stare kosti so torej spet na delu.
(vir: AP)
Hullov trener Steve Bruce trdi, da je bilo zaradi nedosojene enajstmetrovke njegovo moštvo oškodovano na ponedeljkovem gostovanju v Swanseaju. Po svoje ima prav. Takoj po strelu z glavo Alexa Brucea je žoga v roko zadela branilca domačih Dwighta Tiendallija. Hkrati pa je nekdanji trener Sunderlanda, Birminghama in Wigana Steve Bruce lahko vesel, da tekma ni bila četrt ure daljša, saj bi v tem primeru Swansea kaj lahko zabil še enega in pospravil vse tri točke. Chico Flores je izenačujoč gol dosegel praktično s trebuhom. Prav komično. Pri čemer je med tem, ko se je žogi malodane na-pol-v-skrčki umaknil, desnico imel tudi stisnjeno prav tam nekje pred popkom, saj se razumemo. In obstalo je – to je bil prav prvi obračun teh klubov v Premier ligi – pri je 1:1; pri čemer je pred tem že v 9.minuti prvič po tridesetih tekmah strelskega posta zabil Sunderlandovec-posojen-Hullu Danny Graham, še januarja Swanseajevec. Bruce je lahko kar vesel. Razen, če buco slabe volje na račun sodnika ni kar malo zablefiral. Tale Steve Bruce – ta je totalna faca, povsem miroljuben tip. Če ne bi vedel, da je fuzbaler, bi si mislil, da je fanatično usekan na železniške makete ali pa da je nek vrtnar, saj daje vtis, kot da ga v življenju zanimajo le nežne stvari. Kako je ta kot kapetan Manchester Uniteda lahko leta zelo uspešno, kaj uspešno, vrhunsko nastopal v vlogi krampastega centralnega branilca, mi nikoli ne bo jasno. “Ej Steve Bruce, pa ti se hecaš, saj vemo, da se. Dobro gre tvojemu Hullu, ne se živcirat!”