Obračun 33.kroga: Leicester se še vedno ne pusti zmesti

Leicester City je spet zmagal, Tottenham prav tako, a razlika med vodilnima dvema ostaja velikih sedem točk. Manchester City pred odločilno tekmo v Ligi prvakov ni utegnil pošteno počivati, medtem ko je Arsenal z remijem dokončno zapravil možnosti za naslov.

Leicester City je s preudarno igro v gosteh namlatil tudi Sunderland. Domačini so se zaganjali, imei nekaj priložnosti, toda malodane že potrjeni bodoči so še enkrat več odigrali vražje racionalno, nasprotnika v zelo logičnem loku izčrpavali, prvič zabili 25 minut pred koncem ter nato za končnih 0:2 še v zadnjem napadu. Morda, morda bi igranje z roko Roberta Hutha, če bi to sodnik ocenil za orto prepovedano in dosodil penal, sprenemilo marsikaj. Top predstava za ohranitev top položaja – njim “Bravo dobri ste, ni kaj!”, v ogledalo pa “…tko se mi uč, nimamo kaj več praskat’!” Tale je zanimiva: Leicester City je za nasprotnikom, računano od začetka oktobra, za vsemi nasprotniki zaostajal skupaj vsega 47 minut. Če se je kdo po pol leta zbudil pravkar, mu poveš tole zadnje, ga pogladiš po glavi in mu retorično priporočiš: A štekaš, stari, zato, zato bodo Ranierijevci prvaki!

Tottenham je v sedmih minutah drugega dela demoliral Manchester United, ki je poraz na urinu najbrž čutil že pred tekmo. Tottenham zmore potegnit v turbo modulaciji, še vedno igra hitro in lepo ter užinkovito. ManUnited je v 90-ih plus minutah na gol nasprotnika ustrelil enkrat samkrat.

Dele-Alli-celebrates-after-scoring-Tottenham’s-opening-goal-in-the-3-0-victory-over-Manchester-United-

Enako intenzivno zabavo je svojim navijačem priredil tudi Liverpool, ki je v drugem delu kekčevsko hopskarsko lahkotno zgazil Stoke City; vsaj zdelo se je tako. Ko se Liverpool zažene nad nepazljivega nasprotnika, ga lisičje zadavi kot tropček piščančkov. Liverpool je v tem koledarskem letu med vsemi premierligaši zadel največkrat – 28-krat! Če bi Liverpool tako moralo uspel ponoviti na povratni polfinala Lige Evropa, bi bil res vesel.

West Ham in Arsenal sta odigrala epsko partijo. Remi je bil usojen obema, saj so domačini v počepnili sredi prvega dela, topničarji pa so bili ob sapo tik pred in nato še takoj po odmoru. Bilić in Wenger zelo verjetno še danes premišljujeta o vzrokih padca igralnega ritma svojih ekip. Še posebej se kolca Wengerju, in to okrog dileme o tem, ali bi morebitna pravočasna menjava Gabriel-Mertesacker nemara ustavila trico Andyja Carrolla.

Končno je zmagal, in to po mamutskih 112 dneh, Crystal Palace. Padel je Norwich City, ki to soboto ob 13.45 gosti Sunderland – to bo extra special 6-pointer, se ve.

Newcastle v Southamptonu ni imel nikakršnih šans. Tolažba za srake je bil le mega gol Androsa Townsenda, a je ta itak padel (žoga je vrhunsko zletela natančno levo oz. desno zgoraj), ko je bilo že vse izgubljeno.

Swansea je bil bolj čvrst, zato je porazil, resda ne ravno lahkih nog, Chelsea. Tekma je bila precejšen dolgcajt. Watford je do remije doma preganjal in naposled pregal poprej dolgo vodilni Everton. Bournemouth je v gosteh brez kake panike nabil še Aston Villo.
Se je pa West Bromwich kar lepo upiral Manchester Cityju. V izdihljajih tekme gostje niso uspeli zabiti za izenačenje, pa čeprav so imeli za to krasno šanso.

Manchester City je v torek doma v Ligi prvakov že premagal in posledično izločil lanskega in letošnjega francoskega prvaka PSG. In to je mega novica, skrajno koristna praktičnost (tekma med Premier ligo in Serie A za mesta v LP ter te stvari) in pomembnost za angleško euro-fuzbalsko samozavest, ki ima lahko tudi – seveda špekuliram – politične navezave ali celo posledice: “Kaj bi izstopali, če pa smo še vedno med med najboljšimi, najbolj tečni za vse pa bomo tako ali tako za vedno!” 🙂

nasri

– –