Osemindvajseti gost: Gušti

Z Guštijem imava kar dolg frendšip konekšn. Ko je ven udarila Big Foot Mama, so bile stvari že standardizirane. Za akcije mladih rockerjev se je vedelo že prej. Pero Lovšin mi – v Stopovi redakciji je bilo – ni mogel prehvaliti svojega novega benda. Kje je že to?

In še predno sva odbrcala prvo, je bil za nama že tudi trip v Barco. Ogled Camp Noua je bil na programu. Bil je tudi uspešno izveden. Toda tedaj ni bila sezona za fuzbal. Tedaj je bila sezona za maturantske eskapade. Ti mladi norci in mlade norke so sabo vzeli Big Foot Mamo, oni pa so sabo vzeli dokumentarno reportažno ekipco v sestavi Lucas + nekoč-ambrofuzbal. Nekaj se je res snemalo in produciralo, v glavnem pa večina stvari (še vedno) ni za v javnost. 😉

Gušti je Big Foot Mamo zapustil, Mama je ostala pri nekaj-kot-Ramonesih. Še danes jih imajo najraje mlade latentne alkoholičarke brez posluha, Guštija pač ta-brihtne in tiste ta-sexy.
Fine komade prideluje. Vse tiste, ki jim razmišljanja o zvočnih strukturah ne predstavljajo posebnega iziva, posebej vabim, da se ob Guštijevih songih malček zamislijo in se obenem vprašajo, zakaj je to, kar poslušajo, najbolj kakovosten slovenski pop. Paše, ker noben Guštijev song ni abotno-grobijanski in je kot naročen za v avto ali pa za na bicikl.

Gušti je slow-hand master – v pogovorih, ko ga vidiš na drugi strani ul’ce, še bolj pa, ko se z njim meniš o kateri koli stvari. Fenomenalen sogovornik.

Žogo – navadno na bočnem položaju – zadržuje taktno, premišljeno, zaradi zanesljivosti svojih ekip ne spravlja v nikakršno paniko. Morda res ni vedno med najbolj učinkovitimi strelci, je pa njegov prispevek v vezni vrsti še kako dragocen.

Navija za Liverpool, jaz pa zanj. Ok, no, tokrat sva na nasprotnem bregu, a ni problema. T’ko kot vedno – z Guštijem je vedno vse cool.