Od reporterske do obče-televizijske legende. Najprej mi je o svojem nečaku pripovedovala moja zobozdravnica. Njen namen je bil le odkriti mi ljubezen do novinarskega poklica. Vseeno je bil odziv takojšen. Sedmošolec Franci Pavšer ml. je po zapovedi osmošolca imel za nalogo prežvečiti vse, kar je pisalo na Delovih športnih straneh ter nato poročati. Dokler ne bova vedela vsega, bo štart enako komplikacija. Ok, novinarski začetki so najbrž pri vsakomur tudi malce komedijantski. Igor je imel v tem oziru gotovo korak ali dva prednosti, saj nadaljuje družinsko tradicijo – šport in novinarstvo sta v tej močno prepletena.
Mali-veliki Pavšer podobno. In vse to mi je v spomin privrelo precej let pozneje, ko sem listal zajetno in zelo lepo opremljeno Zgodovino športov ali knjigo s sorodnim naslovom. Prevedel jo je Igor. Če te brigata le fuzbal in basket, nekega daljnega avgusta bežno še baseball in pozimi smučarija, potem pravila drugih disciplin niti niso tako zelo pomembna. Najbolj elegantno je biti seznanjen, načitan, razgledan. Zakaj med pubertetniškim ognjemetom tistega otroškega leksikona športov nisem kupil, so lahko sočne teorije. Vsekakor mi je za to nedejanje zelo žal.
Igorjeva ljubezen do West Ham Uniteda je že mit. Če vprašaš tiste, ki za njegov obstoj vedo, bodo odgovorili, “sem slišal, da se je Bergant West Hamu zapisal kar na lepem”.
Na lepem, morda. Toda zaradi lepega – to bo to. Delo in lik West Hamove legende Bobbyja Moorea sovpada z Igorjevim športnim super-idealom. Sir Bobby Moore je bil najboljši, najbolj pošten in najbolj skromen nogometaš sploh. Šport je viteštvo. A vendar. Če ga z malinovcem psevdo-sovražnih opazk zalijejo bodisi West Hamovci bodisi Vijole, je tudi nogomet še vedno gosposki. Naj huliganske sekcije obeh, pa še Millwallovcev in Dragonsov zarenčijo, pa naj.
Igorjev ded je bil teniški pionir in zato se znani mariborski turnir imenuje po njem, Igorjev oče pa je ostal neprekosljiv komentator konjeništva.
Srednja generacija Igorja E. Berganta še kako dobro pomni po odličnjaških reporterskih podvigih, pa najsi je šlo za smučanje ali nogomet, pri čemer so bila njegova oglašanja iz Lillehammerja, kjer so leta 1994 potekale Zimske olimpijske igre, v mnogočem zgodovinski presežek slovenskega televizijskega novinarstva. Kmalu bo že desetletje, ko ga je slovenski šport na račun Odmevov in politike v njih izgubil. A v resnici ga ni.
Vabilu k napovedi rezultatov 8. kroga v letošnji Premier ligi se je odzval ne le numerično pač pa tudi s komentarji. Respect.
Naj vseeno ponovim. Igor me je peljal na prvo tekmo v Angliji. Finale FA Cupa 2008. Najprej me je spoznal s svojim dolgoletnim znancem Jonathanom Wilsonom, nemara največjim nogometnim svetovljanom. Portsmouth je nato premagal Cardiff. Tedaj je pol tribune na Wembleyju prekrivala modra, drugo polovico pa tudi! Kanu je dal tisti pocarski gol. Ramsey je pri dobrih 17ih vstopil v drugem delu in postal drugi najmlajši, ki je kadarkoli zaigral v finalu. Muntari in Kranjčar sta igrala odlično. Harry Redknapp je postal heroj. Zagon am-bro.co.uk ni bil več daleč 😉