Srečeval sem ga v avli TVS. Bilo je še v času, ko je bilo do njegove zmage v prvi Bitki talenov še precej tednov. Omar Naber nas je leta 2005 predstavljal na Evrosongu s songom Stop.
Slovenski Ramazzotti ali pa Nek, čeprav ti primerjavi niti nista posebej posrečeni. Posrečen je Omar kot lik, kot karizma, kot zelo sproščen in prijazen, a obenem kot razmišljujoč avtor, mestoma predse zazrt kot malce nagajivi poet.
Njegovih uspešnic je zdaj že za tri ducate, to je v resnici vsebina vseh njegovih treh albumov. Zadnji med temi, pravkar izdani je naslovljen Na glavo. Ta bo izšel tudi v angleščini. V zadnjem letu, dveh, treh sem redno sukal Le srce ne spi, po novem je Omarjev hit-single song (in video) z naslovom Žamet.
Toda nekaj drugega me že dolgo dolgo spremlja, ko se spomnim na Omarja.
Nekoč mi je DJ iz Orta ob mojem vprašanju, če ve, kje je Omar, odgovoril brez ovinkarjenj: “Ves čas je v Ortu, tam ga najdeš.”
Zdi se mi, da poznam take.
Najbrž bo tega že dve desetletji ali pa še več. Priskakljam dol v Turista. Bilo je sredi tedna, gneče ni bilo. Pregledam standarne kadre, v domačih kotih ne odkrijem nikogar od znanih. Stopim do roba dancefloora – in tam, že štengo nižje, torej res na plesišču seseden na barskem stolčku čemi Jonas. Sam. Nemo opazuje. Niti ni bilo kaj dosti za opazovat, se mi je zdelo, saj gneče ni bilo, prav res. Glede na to, da sva bila v času Videošponske zlate ere v stiku vsak dan, ga niti ni smelo začuditi moje: “Ti, kaj ti pa je?” Jonas: “Opazujem, opazujem, stari, opazovat moraš, opazovat od blizu. Kako se ženske premikajo, na kaj poskočijo. To delam. Raziskujem, a štekaš.” Ok, takoj sem štekal, kaj pa mi je drugega preostalo. Čeprav niti nisem. A, naj bo.
Nekaj let kasneje sem ob sredah v K4 rolal jazz-do acid-jazz sleš funk. Te jazzovske večere je redno obiskoval naš slavni pesnik, zdaj že pokojni Dane Zajc. Dane Zajc je bil zelo redkobeseden mož. Nekajkrat sem se trudil ujeti njegov pogled, dvakrat al trikrat sem ga celo pozdravil, a je bil Dane Zajc vselej kot Jean-Marc Barr na začetku Bessonove Velike modrine, ko se v globoki koncentraciji v rdečem skafandru podaja na rekordni potop v neko grenlandsko vrtino.
Z naprezanjem po Zajčevem odzdravu nisem nadaljeval, kajti vedel sem, da opazuje. Štekal sem, da opazuje, da bo bolj prav. Raziskoval je. Upal sem le, da mu moj muzični izbor pri tem pomaga.
Omar je zato v mojih očeh tip z dušo pesnika in obraz nastopača. Tudi, kadar ne spregovori. Ali pa tedaj še bolj.
V zadnjih dveh letih je kar lep čas pohajkoval po Londonu. Pravi da zato, da se je navzel navdiha, oživel stara znanstva in užival.
Ta petek 25.aprila bo nastopil v Orto Baru. Lepo vabljeni.
Fuzbala je vešč, navija za Arsenal, a dodaja: “Zadnje čase me v Premier ligi najbolj navdušuje Suárez, ki z neverjetno lahkoto zabija prav vsem. Navečja legenda, ki je kdaj igrala v Premier ligi, je pa Ronaldo. Že, ko jih je imel 18, sem vedel, da ima ta mali karizmo, talent, hude plane in veliko misijo postati nekdo. Verjetno sem tudi malce pristranski, saj navijam tudi za Real. Best ever mi je pa Zizu.”
Omar je pripravljen tudi na dirko za napovedovalske pike. Uživali boste ob prebiranju njegovih napovedi. Po 35. krogu pa še dolgo dolgo ob poslušanju njegovih lepih songov.