Po 11.krogu: Manchester City je že daleč spredaj

Glavna ugotovitev po 11.krogu v Premier ligi bi bila lahko strnjena tudi v psudo-enačbo: Manchester vs London 1:1. Toda ta rezultatski simbolizem nujno potrebuje še dodatna pojasnila. Res pa je tudi, da če manchesterskemu dvojcu prištejemo dva iz Liverpoola, se temeljna matematika niti ne spremeni. Ob tem, da morebiti niti ni pomembno, pa je kljub vsemu zelo – največji srečko minulega vikenda je Tottenham.

Začnimo od zadaj. Chelsea je bil spet odličen. Torej ni izključneo, da bo čez dva tedna znova povsem zanič. Manchester United nekolikanj presenetljivo ni bil za to, da bi pred lastna vrata parkiral karkoli pač že. Spravil se je igrati dopadljivo in navdahnjeno. A po desetih minutah ga je to na žalost minilo. V resnici ga je minilo vse, kar je dišalo po lepi kombinatoriki. Sredina polja je bila prepuščena Cescu Fabregasu, mimo katerega sta malodane brez ovir dirjala Tiémoué Bakayoko in N’Golo Kanté. Henrikh Mkhitaryan je v 62-ih minutah na igrišču zmogel le šest podaj. toda Armenecu se godi krivica. Ker je manjše rasti, so visoke Unitedove podaje naprej zanj praktično neulovljive. Njegova vloga na terenu je povsem nedefinirana, se mi zdi. Nemanja Matić tudi ni bil kaj posebej direkten. Napadalca Marcus Rashford in Romelu Lukaku nista bila okretna, kaj šele zagnana za vtekanja, fintiranja ali pa bolj konkretna prerivanja z domačo obrambo. Na drugi strani zelenice je bil Alvaro Morata precej bolj navihan, tudi Eden Hazard je uspešno slalomiral. Morata je v stilu Fernanda Morientesa zabil krasen gol. Tako kot največkrat – oktobra se to sicer ni pripetilo niti enkrat – mi je na glavo idealno podal spet – sicer operirajoč na svoji klasični poziciji – izvrstni Cesar Azpilicueta. Andreas Christensen in Gary Cahill sta bila zelo prisebna. Antonio Conte je iz ekipe vrgel Davida Luiza, ki mu je dan pred tem na treningu nekaj sikal. Conte se Brazilcev takih navad rad hitro znebi, še najraje jih pošlje v kak Atletico.

V glavnem. Uvodoma United ni razočaral, kasneje pač je. Ali bi Jose Mourinho s Stamford Bridgea odnesel več, če bi se derbija lotil po klasični ultra-nazadnjaški metodi? Najbrž bi. Toda United že dobro leto na tujem ni premagal nikogar od najboljših štirih – vsega skupaj je bilo takih tekem sedem. Prihodnjič bo Manchester United v Londonu gost (najprej Watforda, le nekaj dni pozneje pa že) Arsenala. Bomo videli, kaj in kako se bo odvilo tedaj. Zaenkrat pa se mu je Chelsea z zasluženo zmago in po novem le točko zaostanka pošteno prilepil na rep. Izvrstna tekma z glorijo, za katero je londonski tim tik ob koncu kar trepetal (Rashfordov strel je bil infarktno blizu desne štange, še prej je dvakrat zapretil Marouane Fallaini), je tudi sicer posebno dragocen žegenj za vse bolj nevrotično Chelseajevo sezono. Najnovejša iz ust do Mourinha kritičnega navijača Manchester Uniteda, ki se je javil v program BBC 5 Live, pa je: “Mi smo le bogati West Brom!” Ouch!

Pred tem smo podobno kot od Uniteda več pričakovali tudi od Arsenala. Topničarji so začeli dobro. Toda po dvajsetih minutah je bilo že praktično vse odločeno. Manchester City je povedel, Arsenal se je zaganjal v visok pressing, ki pa mu je manjkala kolektivna dimenzija. Ko je Alexis Sanchez sam brenčal tam visoko spredaj, pa to za samozavestne mojstre v sinjemodrem, ni poseben problem. Tako kot vemo, da zna in zmore se je Arsenal zbudil na začetku drugega dela, ko je izid zmanjšal na 2:1. City je nato povišall iz akcije, ki je nesporno vključevala prepovedn položaj Davida Silve. Gostje so bili resnično oškodovani, toda Manchester City je bil v vsakem primeru zanj premočan nasprotnik. Silva in Kevin De Bruyne sta bila komaj zmotljiva. Znova sta bila odlična bolj zadržani levi zadnji Fabian Delph in na desni wing-back poziciji Kyle Walker, ki je na pokazal več kot pa v zadnjem obdobju eden izmend najboljših pri Arsenalu sploh Sead Kolašinac. Tako ali tako pa je jasno, da bo Arsenal, še zlasti na tujem, spet redno zmagoval edino takrat, ko si bosta Sanchez in Aaron Ramsey spet začela podajati žogo.

Deset zmag in en neodločen izid do sedaj, pa še 38 doseženih zadetkov – ekipa Pepa Guardiole ima 8 točk naskoka pred Spursi in Unitedom ter do konca dvignjeno perjanico. Upravičeno. Saj je to največja razlika, kar jo jeseni pomni Premier liga. Da bi jim to perjanico do konca meseca uspeli populiti Leicester City, Feyenoord, Huddersfield ali Southampton pa ni verjetno. Potem pa bomo že zelo hitro tam pred božičem, kar pomeni, da se bomo tedaj ukvarjali le še z vprašanjem, ali jih kdo bo, ali jih res ne bo prav nihče – premagal (vsaj v prvenstvu). Jezni Arsène Wenger je na Etihadu po tekmi cinično dodal ugotovitev, da bo Manchester City zanesljivo neustavljivi, če mu bodo pri tem tako lepo pomagali sodniki.

Če se je komu od srca odvalil kakmen, kaj kamen, skala, potem so to Tottenhamovci. V temi proti slabotnemu Crystal Palaceu so bili slabotni oni sami. Palace je vsakih deset minut izvedel kontro, ki je zatemnila poglede domačih navijačev. Strel Androsa Townsenda z leve, predvsem pa tisti Wilfrieda Zahaja z desnega roba kazenskega prostora in to že po tem, ko je predribral vratarja Paola Gazzanigo in je bil domač gol prazen – joj! Tottenhamov tretji vrata Gazzaniga je že v prvem delu z norim refleksnim metom za žogo, ki jo je z glavo sprožil Scott Dann, preprečil vodstvo gostov. Heung-min Son je z lepi strelom z roba kazenskega zapečatalil usodo gostov. Toda bila je, res je bila drama, in Spursi so skoraj spet zagódli tako kot samo Spursi znajo (pregovorno popustiti).
Crystal Palace je kljub porazu pokazal, da ima njegova igralna shema ali postavitev spet smisel. Mogoče pa trenerju Royu Hodgsonu celo uspe nemogoče.

Toda to še ni bila najbolj ostra grizalnica nohtov v tem 11.krogu. Ko je Christian Kabasele zabil za 0:2, je na Goodison Parku zavladal duh popolne predaje. Tedaj je bil gostujoči vratar Heureiho Gomes že na klopi, in to s povito glavo, saj jo je njegova arkada skupila ob posredovanju tik pred tem. Zamenjal ga je grški reprezentant Orestis Karnezis, ki je debitiral v Watfordovem dresu. Nadomestni manager Evertona David Unsworth je nato takoj v igro poslal Dominica Calverta-Lewina in Aarona Lennona, medtem ko je prvi rezervist Ademola Lookman že dosegel optimalne obrate. Prvi domač zadetek Oumarja Niasseja je bil Karnezisev, drugi Calverta-Lewina prav tako. Nato pa je v lovu na rahlo pobeglega Lennona spodrsnilo Joseju Holebasu, ki je wingerja pri padcu nesrečno spodnesel. Iz 11-metrovke je bil uspešen Leighton Baines – 3:2. Zaradi Gomesove poškodbe je bila tekma podaljšana za 12 minut. In v 10.minuti sodnikovega podaljška penal za Watford! Strel je izvedel nekdanji Evertonovec Tom Cleverly – žoga je šla meter mino desne vratnice! Končno nekaj veselja za Everton. Rock’n’roll!

Liverpool se je na London Stadiumu predstavil malenkost bolj zadržan. Vsaj na začetku. A kmalu se je videlo, da Westhamovci naokrog tekajo kot da ne bi vedeli, za kaj gre. Ob tem, da ni nihče dvomil o tem, da jim je trener Bilić dosledno naročil, kako naj to počno.
Moj video raport po tekmi najdete na tej povezavi – tu.

V ponedeljek dopoldne je West Ham sporočil, da je odslovil svojega trenerja Slavena Bilića. Zamenjal ga bo David Moyes, njegov pomočnik pa bo postal Stuart Pearce. Obeta se konec mahanju ter samo mahanju’n’odkimavanju Marka Arnautovića!

Super tekmo sta uprizorila tudi Stoke City in Leicester City. Gostje so vodili dvakrat, a so jih domačini obakrat ujeli. Nekaj zelo zanimivih kontra-napadalnih pobegov in lepih akcij smo videli. Toda stvari je sredi drugega polčasa na svoje mesto, ali pač na noge, z novim zadetkom z glavo postavil Peter Crouch.

Če bi v zadnjem napadu Luciano Narsigh, ki je pol ure pred koncem vstopil, da bi okrepil napad, zadel malo nižje, bi bilo vse drugače. Tako pa je nad Swansea Cityjem zastal temàn oblak skrbi. Domačini proti v vsakem trenutku budnemu Brightonu niso pokazali dovolj. Tekma je bila za gledalce tečna. Glenn Murray po predložku z desne zadel res nenavadno čudaško zadel. Prerojeni Murray se je z žogo vred dejansko sprehodil v domača vrata. A način, kako je padel edini zadetek na tekmi, sploh ni pomemben. Narsinghov strel v prečnik bo za zdaj ostal če simbol Swanseajeve nemoči. Obračun, ki bi ga Valižani morali dobiti, se je za njih končal slabo-slabše-alarmantno.

Obratno-sorazmerno, pa ne po pričakovanjih, pač pa še huje, po prikazanem v polju, se je zaključila tudi tekma v Southamptonu – ironično tudi z 0:1. Domači so na Burnleyjev gol nabijali kar vztrajno, dostikrat tudi mimo. Vseeno pa na dovolj šminkerski način, da se skozi srečanje nikakor ni slutilo, da bo vse zaman, kaj šele, da bo šlo v zadnjih desetih minutah vse pridelano, pa čeprav fantomsko, po gobe. Sam Volkes je na podajo Johanna Gudmundssona z glavo prekrasno zabil v loku in to s kar lepe razdalje. Tale Southampton se mora res izuriti v strelih na- oz. v- gol. Še zlasti na doma. Na zadnjih 12-ih tekmah na St.Mary’su kar 9-krat niso dosegli zadetka. Uf.

Niti ne tako zelo plaho je v igro vstopil Newcastle United. Toda trica čudovitih obramb Asmirja Begovića je domačine povsem razmagnetila. Po pol ure so bili njihovi napadi občutno šibkejši. Po pavzi pa jih dejansko sploh ni bilo. Tedaj je odločno pritisnil Bournemouth. Delal, motovilil, mezgal, rinil – in na koncu supel. Še enkrat. Preložek Andrewa Surmana iz kota z desne strani. Levji skok Stevea Cooka. In to v zadnji minuti sodnikovega podaljška – 0:1. Ni poti nazaj! Trener Bournemoutha Eddie Howe trdi, da bo to točka odločitve. Biti ali ne biti – boom: biti!

Huddersfield se je spet zelo potrudil, medtem ko West Brom od sebe ni dal kaj dosti. v 44.minuti je Nizozemec Rajiv Van La Parra zabil tak, ampak tako gol, da….. takega, ki ga vsakdo sanja v najlepših sanjah. Od daleč, v prefektnem loku tik pod prečnik, tik ob štangi – golman zastane in samo še obrane glavo, da bi še on videl nekaj lepega, oziroma kako lepega je pogoltnil – beautiful!
West Brom se je v zadnje pol ure ure, tedaj zaradi izključitve Christopha Schindlerja že z igralcem več, odločno pognal proti remiju, toda domači vratar Jonas Lossl je ob poskusih rezervistov Matta Phillipsa in Jamesa McCleana stisnil dve neverjetni obrambi. Ok. West Brom je znan po pragmatični igri, Huddersfield pa dokazuje, da je pragmatizem dvignil na raven ultra-pragmatizma. Dobiti Manchester United, nato visoko izgubiti na Anfieldu in ne nato vrniti motiviran in nabrit – to je res Huddersfieldova odlika.

Odlika bo tudi preživeti dva tedna brez Premier lige. Za koga bomo v četrtek in v soboto? Za Irsko, za Severno Irsko, morda za Dansko ali pa kar za Švico?

Derbi 12.kroga bo moja sezonsko najljubša: Arsenal-Tottenham. See ya then, cheers!