Po 12.krogu: Pogba verjame, Arsenal pa ne

Arsenal je premagal soseda, ki mu je nekoč želel slediti, medtem ko je Tottenhma izgubil proti sosedu, ki ga zdaj posnema. Grumovsko-kafkovsko-jančarjevski komplot vseeno namiguje na vzorec, ki sta ga v tej sezoni presegla le dva. Seveda niti eden od teh dveh ni Tottenham. Mogoče bo od zdaj naprej najboljšega (soseda) lažjih nog dohiteval Manchester United. Everton ni bil poražen samo zato, ker je Crystal Palace dočakala pravica, ki jim je bila preveč naklonjena, ko je West Ham predzadnjič vodil Slaven Bilić. Njegov naslednik David Moyes vrnitev v Premier ligo dočakal kot poraženec.

Šlo je za to, da bi Tottenham z zmago potrdil teritorialno dominacijo. Dotična lokacija je sever prestolnice. Splošna fast-logika ni prevladala. Zato pa so prevladali modrost, tradicija in stil. Spurs zdaj predstavljajo to, kar je pred desetletjem oziroma dvema predstavljal tisti, ki naj mu krava čimprej crkne. Redno tekmujejo v Ligi prvakov, tam sesuvajo celo – oktobra še malce zaležane – evropske šampione, pred selitvijo na nov super-nobel stadion pa z veseljem redno grozijo tudi najboljšemu ali najboljšima v Angliji. Vsake toliko so nekam čudaško utrujeni in igrajo bedno, a ti trenutki so hitro pozabljeni. Tottenhamova ekipa je mlada, energična, s £50 milijoni profita samo po prodaji lahko-nadomestljivega zadnjega bočnega pa še nasmejana za povrh. Arsenal je tečen, vse ga nekam skrbi in srbi, jutri pa bo na lepem ostal še brez svojih dveh največjih zvezdnikov. Pa vendar je evropo-ligaš severnolondonski derbi v gladko zmago pretvoril na eks, kot bi trenil. Spurs niso imeli nikakršnih možnosti. Arsenalov gagen-pressing je bil osupljiv. Ključno vprašanje za njegove navijače ostaja, zakaj ga ne gledamo vsak konec tedna? Poleg tega pa še. Kaj Arsenalovcem pomaga Wengerjeva potrditev, da imata Mesut Özil in Alexis Sanchez svoj Arsenal zelo rada. Phh. Izjava dolgo-deset-letnega managerja Arsenala je v luči stoječih ovacij, ki jih je za svoj odličen nastop ob zamenjavi pred koncem derbija od vdane publike prejel Özil še toliko bolj patetična.
Strateg gostov je proti koncu tekme opravil tri vpadljive menjave. Že pred začetkom se je vedelo, da poškodovani Harry Kane celega šihta ne bo izdržal, malokdo pa je verjel, da bi lahko trenutno najboljši nogometaš med vsemi Londončani v eni uri zabil trikrat in bi kot laureat derbija na klop lahko sedel po intervalu, ki ga je zamejil njegov fizioterapevt. Delle Ali, še prej pa Moussa Dembélé sta bila tudi zamenjana. Mauricio Pochettino se je, začuda, vsem našim vprašanjem glede menjav, malce nejevoljo čudil. Njegova tiskovna konferenca je bila kratka, malodane nas je poslal na otroško igrišče med zobmi nerazločno rekoč, “pa saj nimate pojma”; in je nervozen kot malokdaj odšel iz dvorane.

Moj point je. Arsenal, domači zmagi navkljub, in Tottenham sta še kar naprej v podobno zakomplicirani razvojni fazi. Prvi je sicer z glavo obrnjen navzdol, drugi pa nekam drugam, a še naprej dokaj diagonalno, ne pa pokonci. Prvemu sladkor pada (trenutno ne tako naglo kot mu je še v petek), drugemu se vobča krvna slika izboljšuje. Zmaga je doma ostala zato, ker na derbijih zmaga praviloma ostaja točno tam – doma. Zato najbolj grobo podčrtan očitek namenjen Pochettinu, češ, da je na kar 17-ih gostovanjih pri šestih največjih tekmecih vknjižil le eno zmago, trenutno niti ne odmeva tako zelo. Čeprav v resnici kar odmeva. Ob pogledu z distance pa sploh. Mislim! Če res hočeš ostati med najboljšimi, potem moraš, res moraš kdaj-pa-kdaj koga od močnih razbiti na njegovem dvorišču. Ne bi pa bilo nič kaj napačno, če bi se med te, ki jih užališ na poti, uvrstil tudi tisti, ki ga imaš ves čas tam za prvimi plankami.
Do mojega video raporta s severnolondonskega derbija najdete s klikom – tu.

A če se zagledamo v minulih 12 krogov, hitro ugotovimo naslednje: Izjemi v dvobojih med najboljšimi sta bili dve: a. ultra-srečen zaključek derbija na Wembleyju, ki ga je malodane nezasluženo dobil Chelsea, b. buldožeriranje taistega Chelseaja, ki mu je najprej s plugom nato pa še z gosenico-čez-čelo naslov že oktobra na Stamford Bridgeu odvzel Manchester City.

Ko se menimo o tem kdo bo prvak, je težko zaobiti prvo-prihajajoča derbija, to sta Liverpool-Chelsea (13.krog) in Arsenal-ManUnited (14.krog). Prvi match je rahlo brezvezen, kajti Chelsea bo po povratku iz Azerbajdžana utrujen, Manchester United pa bi v gosteh pogojno lahko namlatil Arsenal. In nato – opa – v 15.krogu doma nadigral in prvič to jesen tudi porazil Manchester City. Slednji dve tekmi bosta res big, ampak res big!

Newcastle United je na Old Traffordu sicer lepo povedel. A če bi na mestu branilca nastopil poškodovani Phil Jones – ki si je za prijateljsko z Brazilijo v koleno pustil vbrizgati 6-kratno dozo zdravila, zato je Mourinha skoraj kap – in ne Victor Lindelof, se gostje ne bi smejali niti pol minute. Paul Pogba je nedvomno podžgal kri v Unitedovih žilah. Igralo se je hitro, dopadljivo, kombinatorno, veselo, šminkersko, ko je bilo potrebno tudi na moč. Jose Mourihno pa je na koncu frajersko ugotovil, da je bila bistvena za zmago naveza Rashford-Martial, ki je tekmo smela celo začeti. What? Ok, Portugalec včasih sebe tudi vika, po novi prepričljivi zmagi pa kar onika. Naj mu bo. Manchester United je igral sanjsko, pa saj ima za trenerja božanstvo, bi rekel Mourinho, lev Ibra pa bi le še prikimal. Paul Pogba je po srečanju dodal, da ne dvomi o tem, da bo United dohitel in prehitel City.

Vsem Unitedovim priklonom in podobnim zafnanostim pa se še naprej smejejo njihovi sosedje. Res je, da bi moral biti Vincent Kompany v Leicesteru izključen že v 20.minuti. Tedaj je sredi polja spotaknil Jamieja Vardyja, ki je ravno sprejemal čudovito podajo Vincenteja Iborre. Sodnik Graham Scott je ocenil, da bi bil Vardyjevemu pobegu na njegovi levi kos John Stones, čeprav v to verjame malokdo. Po sodnikovo Belgijec ni zmotil čiste gol-šanse. Zato jo je Kompany odnesel le z rumenim kartonom. Kmalu zatem je Stonesa, ki mu je počil hamstring, zamenjal že skoraj pozalbjeni 4. centralni branilec Eliaquim Mangala. Stones bo manjkal dva meseca. Mimogrede. V primerjavi z lansko Cityjevo postavo, ki je bila ravno sredi v Leicesteru resno potolčena, sta tokrat v prvi postavi nastopila le Kevin De Bruyne in David Silva, medtem ko ji kar šest ni več članov kluba. Razen še ene priložnosti Leicester City ni napravil nič. Vprašanje je, če bi bilo karkoli drugače, ako bi City debelo uro igral le kot deseterec. Ni nujno, da bi se to sploh poznalo. Atomski fuzbal Guardioline ekipe ne dovoljuje pomislekov. Tisti moj malo prej je v resnici precej perverzen. Manchester City bo prihodnji teden, ko gostuje v Huddersfieldu postavil nov premierligaški rekord (doseženih 37-ih točkah na 13-ih tekmah). Fino. Bo v tej sezoni sploh kdaj poražen? Ne, ne bo. Fino. Manchester City skrbi, da je Premier liga že zdaj rahlo nezanimiva. Res je. Top pa ni fino.

Alvaro Morata in Eden Hazard sta z lahkoto razparala ekipo Tonyja Pulisa, ki je priznal, da je West Bromwich več kot le njegov trener in tudi več kot njegov lastnik. Plahi in drobni Lai Guochuan se je pred tekmo po nekaj mesecih spet pojavil v Birminghamu. Iz kluba so sporočili, da je kitajski lastnik obisk te tekme načrtoval že več mesecev. Dejansko pa je Pulis že priznal, da bo v prihodnjih dneh odžagan. Kakopak je položaj absurden, saj so Pulisa tradicionalno zaposlovali tisti klubi, ki so bili v podobnem zosu kot je zdaj West Brom (štirje zaporedni porazi, še prej pa tudi precejšnja rezultatska gniloba). Naj kolega iz ljubega mi Guanzhouja naredi red.

Tako kot je navada, je Liverpool že kar na hitro razorožil spet sorazmerno mehkužast Southampton. Mo Salah je bil dvoni strelec že v 41.minuti, Coutinho pa je sredi drugega dela dodal še enega in idealno Liverpoolovo popoldne je postala resničnost.

Neverjetna tekma se je v soboto odvijala v Bournemouthu. Bolje so začeli gostje, a so zapravili dve izjemni priložnosti. Domači so nato povedli po akciji, ki je vključevala očiten prekršek (Simona Francisa), prednost pa so povišali po strelu Culluma Wilsona iz čistega offsidea. Huddersfield se je nato povsem potuhnil. Zato pa Francis svoje agresije ni mogel skriti pred nikomer, tako da ga je sodnik Lee Probert 20 minut pred koncem z drugim rumenim opozorilom izključil. In zdaj? Dajmo Huddersfield! Ampak ne! Harry Arter in Wilson, še tretjič, sta zadela za v Bouremouthu redko doživeto visoko domačinsko zmago.

James McArthur je že v 50. sekundi tekme v mrežo posravil odboj po strelu Rubena Loftusa-Cheeka. Toda Oumar Niasse je v 6. minuti zaigral padec, tako da se je zdelo, da je bila v resnici dokaj blaga blokada opravičilo za 11-metrovko, ki jo je uspešno izvedel Leighton Baines. Wilfried Zaha je nato Palace spet povedel v vodstvo, ki pa je trajalo le do zadnjega napada pred pavzo, ko je napako Scotta Danna kaznoval Niasse. V drugem delu bi morala domača postava zadeti vsaj trikrat, a ni niti enkrat. Lahko se zgodi, da bo Everton na trenerskem mestu še kar nekaj časa obdržal vršilca-dolžnosti Davida Unswortha.

Eden od Unsworthovih potencialnih naslednikov Sean Dyche, trener Burnleyja, se bojda noče pogovarjati o službi pri bolj imenitnem Evertonu. Raje je z malim Burnleyjem zdaj veseljači kar na 7.mestu, ki mu pripada po odlični, čvrsti, racionalni zmagi proti Swansea Cityju, ki je bil spet zanič.

Nič dosti boljši kot smo ga vajeni iz zadnjih tekem pa ni bil pod novim trenerjem David Moyesom niti West Ham. Zadosti ali nezadostni, saj je vseeno. Ob spominu na tri briljantne priložnosti, ki so jih westhamovci zapravili v Watfordu, je vsake east-ender le globoko izdihne. Morda, morda bi bilo drugače, če bi res. Dejstvo je, da je bil Watford edina valuta, ki je v nedeljo vladala na Vicarage Roadu. Odlična sta bila oba golmana Joe Hart in Heurelho Gomes, čeprav bi Hart drugi gol, ki ga je zalepil Richarlison, res lahko ubranil. Gomesovo mojstrsko trojno obrambo poskusov Marka Arnautovića lahko najdete med zadnjimi na twitterju @ambrofuzbal. Everton naj bi si želel, če z rekrutiranjem drugih ne bo šlo, Watfordu speljati trenerja Marca Silvo. Toda zdi se, da bi bil Silva za Everton vseeno dokaj tvegana izbira, saj je Portugalec malenkost premalo “premierligaško izkušen”.

Na ponedeljskovi večerni tekmi, zadnji v tem krogu, so bili doseženi štirje zadetki. Vsi so bili posledica blodenj obramb. Izjema je bil zadetek Maxima Choupo-Motinga. V-bistvu Nemcu je velemojstrsko lob-asistenco namenil Xherdan Shaqiri. Nekdanji Schalkejevec pa sploh ni bil tako smotan, kot je navadno! Brighton bi moral imeti zaradi prekrška Ryana Showcrossa storjenega nad Glennom Murrayjem priložnost prvič izenačiti iz čiste 11-metrovke, ki pa je sodnik, tudi malce zblojen, ni dosodil. Na srečo domačih se jim je izenačenje posrečilo tik pred pavzo. V nekaj deset-sekundnem intervalu med tikom in pavzo pa je Kurt Zouma s strelom z glavo od blizu spet v vodstvo povedel Stoke. Eh! Remi je bil pravičen zaključek, Stoke City ni bil slab (saj se bila tekma po TV, in v takih primerih Pottersi zmorejo več!), Brighton pa zdaj ni izgubil že na peti zaporedni tekmi, kar je za novinca v ligi zelo lepa popotnica v predpraznični niz zahtevnih obračunov. Njihovi tekmeci v prihodnjih petih tednih so izmenoma bodisi najboljši bodisi tisti, ki so nedvomno označeni kot premagljivi. Srečno Brighton.

Torek, sreda, četrtek? City, Spurs, Liverpool, United, Chelsea in Arsenal bodo performirali evropsko. Zdi se, da imata edino Tottenham in Liverpool zahtevnejši nalogi. Zdrsi vseh ostalih pa bi bili pretty much embarrassment. Kljub vsemu bo zanimivo, kako so zaradi poškodb branilcev obrambo sešil Guardiola, ali bodo Azerbejdžanci polomili koga od Chelseajevih itd.

Bo pa zato prihajajoči 13.krog medddrugim zanimiv tudi zato, ker se začne že v petek zvečer (West Ham vs Leicester City, pa tudi zato, ker se nato prihajajoči 14. špila že kar sedi tedna! Stvari postajajo resne, uf.