Veliki derbi ni prinesel presenečenj. Tudi Mourinho je poraz pričakovano pripisal sodniku. Everton je bil edini pameten na Merseyside derbiju. West Ham je kresnil Chelsea, Watford si ni zaslužil poraza, Newcastle pač. In tu je še Benteke, ki so mu danes prevelike že vse obleke.
Vsem je jasno, da je bil Romelu Lukaku na igrišču komaj opažen, tj. slab. Belgijec se mora zavedati, da je prvi napadalec Manchester Uniteda ter da ta vloga zahteva notoričano basanje žog v nasprotnikove mreže. Če svoje osnovne poklicne dejavnosti ne opravljaš na pričakovani kakovostni ravni in v pričakovanem (gostem) zaporedju, potem si te privoščijo pravzaprav vsi.
Toda Manchester City v nedeljo na Old Traffordu ni zmagal zato, ker je bil Lukaku v petih situacijah manj uspešen kot bi lahko bil. Ne. Manchester City je prišel, zavzel travnik svojega najhujšega tekmeca in na tem vladal vseh 90 plus minut. Ni ga niti med navijači Uniteda, ki bi trdil, da je tekmo dobil slabši nasprotnik. Zakaj? Zato ker je bil načrt Joseja Mourinha pocarski, in, še huje, hlapčevski. Spet.
Strateg prvega zasledovalca vodilnega na tabeli je med tednom grozil z ugotovitvijo, da je edino moštvo, ki City lahko pahne s tečajev, njegovo. Glede na to, kaj sem septembra videl na Stamford Bridgeu, se je zdelo, da ima prav. Vsaj načeloma. Toda Cityjeva nadvlada nad najvišje rangiranemu tekmecu se je po dveh mesecih zrcalno ponovila. Tudi United kot domačin, tako kot Chelsea 30.9. ni imel za žemljo.
Če zateoretiziram še globlje. Sestavljanka najvišje koncentracije in nadpovprečno delo nog v obrambi in napadalske bliskovitosti, bi City najbrž uspela zaustaviti. Na primer. Tak kot je bil v 15.krogu večino tekme (na Etihadu) West Ham plus tak kot je bil United (na Emiratih) bi skupaj lahko sestavila vektor, ki bi Cityjevstvo nemara zmogel zbiti po tleh.
In naprej, naprej s teorijo, ne prakso. Če bi imel Lukaku za sabo Davida Silvo in Kevina De Bruynea, bi bil taisti Lukaku najbrž precej boljši.
Sezona je še dolga. Recimo, da iz ManCityjeve ekipe izvzamemo – bognedaj zaradi poškdob – Silvo de Bruyne oz. Davida in Kevina. V tem primeru 11 točk plusa morda, morda le ni preveč, kaj.
Za začetek pa naj se Lukaku, kljub vsemu, malce zbere in začne ciljati malo bolj natančno. To pomeni tudi ko usnje izbija iz svojega kazenskega prostora, surely.
Mimogrde. Manchester Cty je izjemen, ko nima žoge. In tega ne gre pozabiti. To dejstvo se v analizah zanemarja pretežno zato, ker so Cityjevci tako zelo superiorni z žogo v nogah. Ah.
Po tekmi naj bi Mourinho gostom zatežil, da zmago proslavljajo preglasno, kar je v tunelu pod tribunami privedlo do nekaj kravala oz. karnevala. Lani je v strahopetni trener velikega Manchester Uniteda v enakem slogu zasikal Antoniju Conteju. Vsaj vtikanje prstov v očesne jamice nasprotnikom je tokrat odpadlo. U, napredek. Ve se, kam nato karma pripelje Joseja? Med luzerje, direktno tja.
Če je Guardiolin pobeg na astronomsko točkovno razliko slabši obet za prihajajoče premierligaške razburljivosti, pa je enako smolnatost za zadevo predstavlja uspeh Allardyceovega konservatizma na Anfieldu. Poudariti želim le, da je škoda, da Liverpool od nedelje nima dve več. Dve točki več, seveda. Liverpool zanesljivo dobljene tekme ne bi smel zapraviti. Sploh pa ne, ker se je zelo dobro vedelo, kako bo igral Everton. Še prej pa Sadio Mané ne bi smel zasolirati ali sramotno nepodati trem prostim soigralcem, ki so zbrani pred Jordanom Pickfordom čakali, kdo ga bo premagal. Tako se je na koncu izšlo kot da sta jo United in Chelsea kljub porazoma ta vikend odnesla še kar ok.
Chelsea je bil pri West Hamu zamrznjen. Vsi so bluesmani bili zanič. Medtem ko je faktor novega trenerja, ki je še v fazi izbiranja favoritov v svoji slačilnici privedel praktično do ponovitve že prej bežno omenjenega scenarija odvilega se pred tednom na zadnji domači predstavi Manchester Cityja. West Ham se je potrudil in si zmago brezmadežno prislužil. Ostaja pri komaj dveh Chelseajevih zmagah na domačih ligaških srečanjih odigranih neposredno po šestih nastopih v Ligi prvakov. Chelsea tempa očitno ne zdrži. Alvaro Morata je nastopil še rahlo bolan. Še posebej zato pa čudi, da ga trener Antonio Conte ni zamenjal.
Moj video raport s te tekme najdete – tu.
Malo je manjkalo, da bi se v hlače na southamptonovski način tudi Arsenal. Rešil ga je Giroudjev header, in to šele v 88.minuti. Saintsi so imeli pred tem nekaj izjemnih šans. Arsenal pa je v tekmo znova vstopil plaho in naivno.
Plemenito je zmagal edino Tottenham. Pogojno plemenito, res. Stoke City se je predal že na začetku. Najbolj porozna obramba v Premier ligi pa te klasifikacije nima brez razloga. Christian Eriksen in Heung-min Son sta utekavala kamorkoli ju je bilo volja. Za nameček si je prvega Stoke City zabil kar sam. Končno je bil, po vsaj treh “neuspešnih” poskusih v zadnjem mesecu, avto-goletersko uspešen Ryan Showcross. Totalna šlamastika od ekipe, prvovrsten šalabajzer od centralnega branilca. A, saj res. Na 5:1 je znižal prav Showcross. Itak pa jih je Stoke od srede avgusta popil že 35. 35 prejetih golov, stari, 35! Stolček Marka Hughesa ni pri miru.
Pa še to. Tottenham je že četrtič zapored Stoke City povozil s štirimi goli razlike. Fina statistika, ane.
Newcastle Unitedje povedel prvi in to zgodaj. Nato so domačini z veliko muke le izenačil. Skoraj vsi goli so padli po odbojih ali pa vsaj rahlih preusmeritvah začetnih strelov. Pri 2:2 je Leicester City še vedno pritiskal in odločilni gol je visel v zraku. Zrak pa je odrešil Ayoze Perez, ki je nerodno posredoval pred Shinjijem Okazakijem. Japonec bi ga itak zabil.
Marvin Zeegelaar je bil bolj-kot-ne neupravično izključen že v 39. minuti, zato je bil, načeloma zato, je bil Watford poražen v Burnleyju. Domači so znova igrali čvrsto in racionalno. Zelo uspešno je branil Watforodov kapetan Heurelho Gomes. Zelo pa drži, da so se nekajkrat napadalno zelo potrudili tudi gostje. Zanimiva tekma je bila.
Huddersfield je prevrnil Brighton. Gostje so oba gola, dosežena že v prvem delu, dobili po predložkih iz desne. Pri drugem od dveh zadetkov, ki jih je dosegel Steve Mounie, se je rahlo osmešil gostujoči golman Matthew Ryan.
Novo zmago je z veliko truda le spacal tudi Swansea City. West Brom je bil šibak. Edini strelec je bil Wilfried Bony, kar za samozavest in upanje Swanseaja ni zanemarljivo.
Crystal Palace in Bournemouth nista postregla s posebej fashionable predstavo. Je pa bila vsaj dinamika te zelo sočna. Najprej so zabili gostje, in to po naštudirani kombinaciji po podaji iz kota. tam nekej na 11-ih metrov je vtekel Jermain Defoe. Po prekršku na Wilfriedom Zahajem, ki morda niti ne bi smel dosojen, je iz penala zabil Luka Milivojević. Tri minute zatem je Scott Dann ostal sam na oddaljeni štangi in domače povedel v vodstvo.
Dve minuti pozneje pa je Defoe dosegel zelo zelo in obenem skrajno nenavaden zadetek. Žoga je visoko poskakovala na skrajni desni, ko jo je Defoe v skoku usmeril v lok, ki se je izšel tik pod vratnico. Neverjetno srečna brca. Drugi polčas je bil championshipski kar-nekaj. Nato pa drama v sodnikovem podaljšku. Še en prekršek nad Zahajem. Še ena najstrožja kazen za Palace.
Žogo si nastavi Milivojević. Benteke mu zateži, da bi streljal on Christian Benteke. Ta strel izvede debilno, Asmir Begovič z lahkoto obrani, in Bournemouth naposled uspe remizirati. Benteke v tej sezoni še ni uspel zabiti niti enega gola. Njegova pot v SP v Rusijo je pod vprašajem. Chelseajev Michy Batshuayi tudi ne igra redno. Super favorizirani Belgijci imajo v špici in obenem v solidni v formi – kakšni formi neki? – le Lukakuja. Eh. Upajmo, da Napolijev Dries Mertens moči zdrži do poletja. Če koga reprezentanca Belgije sploh zanima. Itak pa selektor Roberto Martines Mertensa ne mara. Pa saj se kaliningrajska fronta ne bo obrnila Angležem v prid, kaj. To bo žur.
V glavnem: Benteke intelektualno – slabo. Morda se od sramu še danes pogreza. Kdo bi vedel?
17.krog že jutri in pojutrišnjem. Jupi!
