Po 18.krogu: V počep pred Manchester Cityjem

Vikend je bil decembersko razposajen. Zelo nazorno se je pokazalo, da je nekaterim moštvom zmanjkalo sape. Zaradi utrujenosti tresoče noge pa so zaznavno vplivale na dejanja posameznikov. Kolektivnih napak si niso privoščili najboljši. Tottenham torej med te ne sodi več. Presrečni so pri Manchester Cityju, West Ham in pri Crystal Palace. Tako ali tako pa se ve, da božična darila na vrsto pridejo šele po devetnajstici. Na planem ostaja dilema, s katero se bomo zaposlovali vse tja do marca, če ne še dlje: Je za rekordno zgodnja odločitev o prvaku za Premier ligo dobra ali slaba stvar.

Načeloma ne bi smela biti slaba. Kajti najbližji zasledovalci Manchester Cityja imajo zdaj dovolj časa, da se pripravijo na titanske okrepitve. Če teh ne bo, in še prej, če te ne bodo premišljene, bodo vsi skupaj Guardiolovim v hrbet zrli vsaj še dve ali tri sezone. Premierligaški gnev treh, štirih velikih se bi lahko kot pozitiva izlil tudi po pokalnih dirkah. Angleži nenazadnje lahko strašljivo pokorijo Evropo.

Manchester City je spet pokazal vso rušilnost. Tokrat je padel Tottenham, ki na Etihadu nima prav posnesrečene polpretekle zgodovine. Ok, Tottenham ima nekaj prvokategornikov poškoodvanih. Toda na domači strani ni nastopil v zadnjih tednih d-najboljši David Silva. Ko je Spursom počil film, to je bilo proti koncu prvega dela, so gostitelje že začeli nesramno krampati. Ta trend se je umiril takoj po pavzi, ko je za trenutek kazalo, da bi City lahko popustil. A ni. Dele Alli je nevarno pohodil gleženj Kevina De Bruynea, a ni bil izključen. Paul Pogba je trenutek zatem izustil mastno kletvico, najbrž. Še prej je bil grob celo Harry Kane. Energičnost in tehnična prepričljivost sta Manchester Cityju priskrbela še 16 zaporedno zmago. Za kvaliteto gre, za kvaliteto, dragi moji. Edersonove podaje, 70-meterske in ultra-točne, a? Po tekmi so Cityjevciv svoji garderobi še cel uro peli bojevniške in anti-Mourinhovske napeve. Nihče jih ni motil. Od zdaj dalje motiti zvezdnike Manchester Cityja pri tem ritualu niti nima več smisla. Naj pojejo. Najbolj pomembno je, da jih z užitkom gledamo, medtem ko tekajo kot nori in brcajo lasersko natančno. Komaj čakam naslednji trip v Manchester. Močno dvomim, da bo ta vključeval obisk Old Trafforda. Do tedaj bo pri Cityju igral tudi že Alexis Sanchez. Še on.

No, in zdaj smo tu, kjer še muh ni. Slaba stran preveč dobrega Manchester Cityja je ta, da sta bila med tednom in v soboto Old Trafford in Stamford Bridge bolj kot razvnetemu stadionu podobna pokopališkemu gaju. Navijačem Cityjevih konkurentov je jasno, da je zadnji vlak s premierligaškim pokalom že odpeljal. Edino Liga prvakov bi na tribune največjih angleških stadionov še lahko vrnila buzz.

Chelsea je v ljubkem obračunu odpravil Southampton. Škoda, da je na tem padel le en zadetek. A je bil vsaj ta lep, res je bil lep. Southampton pa je kljub dvema zaporednima porazoma, še vedno ok ekipa. Moj video raport s prizorišča najdete na povezavi – klikni tu.

V nedeljo sta imela službeno pot Manchester United in Liverpool. Prvi je bil odločno močnejši in si že v prvem delu priigral lepo prednost. To je sicer sredi drugega dela zapravil, tako da ni bila več lepa, je pa ostala prednost. In ostala je do konca, čeprav se je West Bromwichevci trudili z grožnjo, da bi jo lahko izničili. A pogojnikov pred uresničitvijo tega dejanja je bilo vendarle preveč. Novi trener West Broma Alan Pardew je priznal, da je zavozil match-management, kajti par parov svežih nog bi moral na travnik poslati prej. Pardew z West Bromom še ni zmagal, je pa vsaj vknjižil prvi zadetek. Bravo Alan.

Zato pa Liverpool ni pustil presenečenja, saj je tisto eno in edino res zrelo šanso Jermaineu Defoeju pustil (zapraviti) že v prvem polčasu, in to takrat, ko je Kloppovščina vodila že z 0:2. Kot pravilno ugotavlja kolega Rafa Honingstein, se Mo Salah spreminja v Arjena Robbena: “Vsi vedo kaj prihaja, a tega nihče ne zmore preprečiti”.

Arsenal je podobno veselo kot Chelsea preskočil Newcastle. Lepo priložnost za svoj prvi letošnji ligaški zadetek je imel spet prvopostavnik in na splošno pohvaljen Jack Wilshere. Čudovito pa je že pre tem zadel Mesut Özil. Ob koncu so imeli gostje nekaj priložnosti. A se je vse izteklo southamptonovsko oziroma westbromwichevsko – lahko bi, če bi, a ni (uspelo).

In že smo pri smešnicah, ki si jih nekateri sploh niso želeli, še manj pa so jih pričakovali. Leicester City je prvi med temi. Crystal Palace je na njihovem travniku dosegel letošnji prvi in drugi in tretji gol na poti, poleg tega pa so s King Powerja domov prinesel prvo away zmago. Šok po štirih zaporednih zmagah Leicesterja je bil res silovit. Za vse, ne le za predlanske prvake. Z zavzeto in mirno igro se je Crystal Palace zdaj že skobacal iz cone rezervirane za odpadnike. Na tem obračunu so moči Okazakiju, Mahrezu, Vardyju in drugim domačim asom vidno uplahnile. Sploh po prvem zadetku Christiana Bentekeja v zadnjih treh mesecih, še bolj pa po tem, ko je bil v 61.minuti izključen Wilfred Ndidi. Wilfried Zaha je nato driblal še lažje in še bolj na poskok, prav enako tudi Andros Townsend in Ruben Loftus-Cheek. Bakary Sako je na njegovo podajo čisto ob koncu dosegel imeniten, kristalno čist zadetek vreden ogleda.

Nora tekma je bila tista v Stokeu, kjer je z grožnjami v smeri mrež sicer šele v 19.minuti začel Ryan Showcrossa. Showcross je bil natančen le do štange. Takoj zatem pa kontra West Hama z Manuelom Lanzinijem v glavni vlogi. Argentinec je dejansko svoj trup prelevil v truplo, ki je poleg Erika Pietersa padlo po tleh. Vprašanje ali je Lanzini zasimuliral je zelo, zelo, zelo na mestu. Lanizi bo retrospektivno najbrž kaznovan s prisilnim počitmom, ki bo veljal za dve tekmi. V glavnem. Mark Noble je iz 11-ih metrov brez problemov zabil. Nadaljevalo se je tako, da domači niso naredili nič, v proti napade pa je bežal njihov nekdanji Marko Arnautović, ki bi jih moral revanšistično nasuti vsaj 5. No, enega je pa res. In le malo je manjkalo, da bi Arnie svojim nekdanjim navijačem pokazal še enega od sredinskih prstov. Po tem, ko je bil kasneje zamenjanj, je s petih metrov nanj bevskal (“revšé nehvaležno”, ali nekaj podobnega) tudi ex-trener Mark Hughes. Res komično. Spet, pa ne zato, ker se je končalo s 0:3, je bila očitna izčrpanst domačinarjev, gostje pa so to takoj opazili in jih namahali s posebnim užitkom. Tale moj West Ham je kar naenkrat dobil krila in zelo verjetno je, da bo fino formico zadržal do konca praznikov, kar pomeni, da bo že prihodnji teden skoraj že 10.

Ekipe uvrščene v spodnji del tabele loči res minimalno število točk. To pomeni, da zaporedni zmagi zagotavljata krasen pomik navzgor. In še ena je zanimiva. Moštva pod 11.mestom so v povprečju na tekmo uspela doseči manj kot 1 gol. To je kar zoprna statistika. Edini, ki ne gre v ta kontingent je, ironično, Stoke City. Jih pa zato Stoke pogoltnil že 39, kar je za vsak noramlen okus res že too many.

Nekolikanj vzročno drugačen je bil razplete pri tretji z zelo nenavadnim izidm. Elias Kachunga je Huddersfield povedel v vodstvo iz čistega offsidea, ki je sledil gneči pred domačimi vrati. Watford je nato na krhki psiho osnovi, ki je posledica nedavnih rezultatskih razočaranj, zelo popustil. Aaron Mooy je dodal še enega za goste. Sledil pa je grob štart Troya Deeneyja nad Collinom Quanerjem. V bistvu je šlo za prvotno čist nalet od zadaj, torej nalet na žogo. A sopihajoči tank, ki ga predstavlja Deeney, se je v ganskega Nemca pognal tako silovito, da je bil namen domačega kapetana jasen že od daleč. Če Deeney ne bi bolj-kot-ne po naključju zgrešil Quanerjeve Ahilove, bi bila štala. Končni izid je Mooy dosegel iz penala, ki tudi ne bi imel posebej trdne ali 100% prepričljive sodne osnove, je pa imel zato sodnikov piskajoč blagor. Po tekmi je bil domači trener Marco Silva spet ves penast. Nenazadnje tudi zato, ker je bila to že tretja zaporedna tekma, na kateri je bil en Watfordovec izključen. Pa kaj je to zdaj!

Dvoglavi party je potekal na tekmi Brighton-Burnley. Glenn Murray in James Tarkowski sta bila glavna protagonista. Drugi je prvega zapel, medtem ko je prvi iztekal iz kazenskega. Murray dosojene 11-metrovke ni izkoristil oz. je spektakularno nabil visoko čez gol. Nato pa je Tarkowski s tazadnjo hinavsko finto, to je na suho in brez razloga komolcem v rebra, zaklal Murrayja. Tudi Tarkowski bo kaznovan post-festum. Brighton je imel več zglednih priložnosti, medtem ko sta centralna branilca na obeh straneh po eno iz svojega gola spraskala z zadnjem trenutku, to je praktično z golove črte.

Na zadnjem dejanju 18.kroga sta se srečala Everton in Swansea City. Bolje so začeli gostje, ki pa so bili v konci kar nekam prestrašeni. A so vseeno povedli prvi. V zadnjih trenutkih prvega dela se jim je ponesrečilo pridelati 11-metrovko, ki jo je Wayneu Rooneyju vratar Ĺukasz Fabianski čudovito ubranil, a je na odbitek uspel naleteti Dom Calvert-Lewin. Nadaljevanje ni bilo kaj prida, je pa vseeno Gylfi Sigurdsson v 62. sproži classy projektil rahlo z leve strani, in to z desnico. Ta je klinično matiral Fabianskega. Malo zatem je bila za Everton dosojena še ena enajsmetrovka (čeprav je bil prekršek storjen izven kzenskega), ki pa jo je spet izvajal Rooney. Ta pa jo je le spremenil v zadetek ali v končni izid 3:1

V torek in sredo se v Angliji špilajo četrtfinalne tekme Ligaškega pokala. 19.krog pa se začne že v petek zvečer, in to kar z neskočno zanimivim derbijem Arsenal – Liverpool.