Harry Kane je premagal Shearerja in za nameček tudi Messija. Manchester United je imel, spet, obilco smole, saj Lingardovo zabijanje zadelo ob golmanovo betico, golman pa se piše Papež. Vse ostalo na Boxing Day je potekalo zmerno, če ne kar (preveč) normalno. Poleg Mourinha je, in to po dveurnem namakanju, malenkost ponorel tudi Moy(z)es. Conte je razveselil mamo, Allardyce pa kar sam sebe.
Tottenham je razbil povsem anemičen Southampton. Harry Kane je tako pristal pri 39-ih golih. Spurs naslednjo igrajo že v 2018. Najboljši strelec zaposlen v euro top ligah je v eni od kategorij za sabo pustil tudi Lea Messija. Na uvodni tekmi 20.kroga je Hugo Lloris branil izjemno, tako, da so bile kar tri njegove neverjetne napake – predvsem zaradi princa Harryja – takoj pozabljene. Oba zadetka Saintsov sta bila njegova, zanesljivo sta bila.
Steče ti lahko le, ko nisi tečen. Unitedu pred nasprotnikovimi vrati ne steče. Tudi čudovite priložnosti, ki jih z eno krepko, a zdravo in eno lažjo, a genialno brco zorganizirata Nemanja Matić in Juan Mata napadalcev rdečih vragov ne poženeta – v post-veseljačenje. Na srečo se tam nekje vse bolj pogosto znajde Jesse Lingard, ki Manchester United odreši poraza. Zdi pa se, kot da je ihta in nergaško pihanje trenerja Mourinha z negativo okužilo celo Davida DeGeo. Strel Stevena Defourja je bil fenomenalen, a je Španec v zadnjm času uspel urbaniti tudi marsikatero ultra-fenomenalno. Tokrat je ni. Še bolj kot dejstvo, da gre Burnleyju vse “not”, pa je jasno tudi, da je bila odsotnost njihovega ključnega centralnega branilca James Tarkowskega, ki je pred dnevi Tottenhamu odprla pot do zmage, komaj opažena. Ali pa je Manchester United res tako mlačen?
José Mourinho je na tiskovni konferenci po tekmi poudaril, da njegov klub premalo investira v igralski kader in da je to pretty-much nedopustno. Najbrž njegov direktor zdaj snorkla na južni polobli in tega ni slišal oz. zapisov na Ambrofuzbal ne prebira (redno).
Liverpool in Chelsea sta z lahkoto sesula svoja nasprotnika. Na tekmi na Stamford Bridgeu sem sedel poleg gospe Conte. Zabavna in zelo skromna ženska je. Vesela je, da so tamladi veseli in zadovoljni. Moje video poročilo s te tekme najdete – tu.
Pri 2:1 je ob podaji nazaj – vse je bilo nice’n’easy, razen dežja, ki se je vlival – si jo je Asmir Begović brcni na dva metra in jo nameraval nabiti na drugo stran terena. Ob tem mu je grdo spodrsnilo. Pritekel je Marko Arnautović in mokra drama se je začela. Kmalu zatem je Dunajčan West Ham povedel v vodstvo. V zadnji minuti pa je Callum Wilson že v – off-sideu – skočil za žogo, ki ga je oplazila po roki. Sodnik je imel dva razloga, da zadetek razveljali. Vzel si je minuto za konsultacije, kajti svojemu asistenu z dvignjeno zastavico ni verjel. West Ham bi moral zmagati, toda zavoljo res prave, lepljive smole Begovića (sicer je izgledalo, da se Bosanec sprehaja po nečem bananskim in ne smolnatem), je prav, da je bil končni izid te tekme 3:3.
Gol ob bližnji vratnici je prav tako netipično pogoltnil Kasper Schmeichel. Za nameček je Abodulaye Doucoure streljal iz ampak-res-mrtvega kota. Zanimivo pa je tudi to, da je Watford izenačujoči gol zabil zato, ker na bolj oddaljeni vratnici ob predložkih ni bilo nikogar od Leicesterjevcev. Branjene zadnje štange postaja njihova tauma.
Dve nedosojeni enajstmetrovki sta obremenili tudi obračun med Huddersfieldom in Stokeom. Na srečo obe na vsaki strani. Vratar Jonas Lossl je z eno dvojno obrambo domačim rešil točko. Tekma je bila sicer blazen dolgcajt.
Si je pa zmago tokrat res zaslužil West Bromwich. Evertonovci so bili prepričani, da bodo Salomon Rondon trikrat, Jay Rodriguez ali pa Craig Dawson zadeli in zadetek še potrdili tako, da bodo skupaj z žogo pristali v mreži – a niso. Seveda je v večini primerov šlo za tipične akcijami, ki so vključevale visoke predložke. Sam Allardyce je ob spremljanju tega domačega napenjanja nepremično nadaljeval s privoščljivim smehljanjem in zadvoljnim grizenjem žvečilke.
Sredino gostovanje Manchester Cityja v Newcaslteu je postreglo s sijajno tekmo. Čeprav končni izid ne namiguje na totalno prevlado gostov ali kompleten kolaps domačih, se je zgodilo pričakovano. Tekma je vključevala vsaj tri izrazitejše taktične žanre. Cityjevo neo-klasično obleganje domačih vrat je ponudilo, tako kot navadno, nekaj genialnih podaj v pet-meterski prostor. Eno od teh je za edini zadetek izkoristil Raheem Sterling. Tako kot Sterlingu je imelo srce Cityjevega napada ali Kevin De Bruyne pogosto v mislih tudi Sergia Aguera, ki pa je serijsko grešil. Nenanzadnje je bil tudi De Bruyne v dveh, treh zelo obetavnih položajih, a jo je nepričakovano nabil mimo. Druga stvar je ta naštudiran, na pogled skrajno nenaraven koncept branjenja svojega gola tam, kjer tega malodane sploh ni videti, se pravi na drugem koncu igrišča. Zelo Baudelairovska je bila tudi menjava za poškodovanega Vincenta Kompanyja. Na igrišče je že po četrt ure namesto kapetana in skipperja stopil Gabriel Jesus! What?
Takoj ko gre visoka Newcastleova žoga nazaj, sta v šprintu zanjo vsaj dva v sinje modrem, pa čeprav sploh še ni znano, kdo in kako bo pri usnju prvi. Reakcija sleherne obrambe je zato pogosot ena sama panika. Newcastle v tem smislu sploh ni bil površen ali še manj len. Tretja opomba iz mojega zapisnika pa se nanaša na ofenzivni del Newcastleove igre. Te je bilo le za šilce, pa vendar. Zdelo se je, da je Cityjeva dominanca in suverena posest (na koncu 78%, po prvem delu pa celo več kot 80%) navdahnila Newcastle, ki je nekaj motivov, ki so jih izvedli nasprotniki, kasneje skopiral tudi sam. Na primer, povratniku po kazni Jonjoju Shelveyju je na faci pisalo, da mu je žal, ker dosedanje kariere ni izoristil za bolj poglobljen študij na temo, kam vse se kot fuzbaler lahko postavi in kam vse se lahko žogo dejansko pošlje, poda. Shelvey je, še zlasti v času, ko je bil kapetan angleške mladinske reprezentance, veljal za nekakšnen izdealen blend Beckamovske podajalske senzibilnosti in Keanove brutalnosti. Razvil pa se je v.., mah ni se kaj dosti razvil, saj je (p)ostal kar Shelvey, vezist s točno levico in močno desnico, a na žalost s totalno eastendersko mentaliteto in, bojim se, manj razvito domišljijo, če pamet tu raje previdno prevedem samo v domišljijo. Shelvey bo jezen nase že na naslednji tekmi spet zafrustriran in zaradi kakega disciplinskega izpada ponovno izključen. Eh. Se še kdo spomni, da je bil Chelsea po 14-stopenjskem zmagovalnem nizu prvič poražen prav na St.James’ Parku. Manchester City je letos res über hud. No to.
Pep Guardiola je po tekmi skrmno filozofirati o lepoti in o pantoneu dinamik nogometne igre, ter o tem, da je fuzbal veličasten teater in z njim vsi od Shakeaspearjeva do Jančarja, od De Bruyneja do njegovih pomočnikov, da torej vsi skupaj namišljeno plujejo proti novim pravljičnim obzorjem. Stari, tip ‘ima v žepu 18 zaporednih zmag in s tem pravico pod vsakim oknom fuša serenade ali pa vsakemu reporterju zapoje eno, ki jo ta niti ne more štekat’. Temu se reče: Another level! Bravo Pep! Manchester City bi moral postati tudi euro prvak.
Nocoj obračun tega 20.kroga je bil Crystal Palace-Arsenal. Prvi del je minil v iskanju domače ekipe. Hočem reči, tudi tisti, ki je tekmo spremljal, Palace do pavze ni opazil. Nato pa so preko Androsa townsenda, ki mu je podal Wilfired Zaha, Eagels celo izenačili. Nato je še drugič pritisnil Arsenal, posledica tega sta bila nova zadetka Alexisa Sancheza. Kasneje je Palaceu sicer uspelo znižati, a da bi Palace po regularnih 90-ih minutah v tem prvenstvu dosegel še svoj rekordni peti gol, tokrat ni bilo nikakršne nevarnosti. Crystal Palace je pred tem nazadnje izgubil 5.novembra in sicer na Wembleyju proti Tottenhamu. Bravo tudi za Palace, pravzaprav!
Ne pozabimo: Devet desetin premierligaškega 21.kroga je igra še letos!