Po 27.krogu: Norišnice

Premier liga postaja podobna razvratu v Championshipu. Dvomov o tem, da bosta Manchester City angleški prvak in Wolverhampton novi premierligaš ni več. Se pa iz korga v kroga spreminja dinamika, ki vlada pod njima. Vzponi in padci ekip zbranih pod vrhom so malodane podobni turbolentnemu gibanju, enemu najbolj zahtevnih fizikalnih poddisciplin. Nikoli ne veš, kaj te čaka, kaj prihaja. Zdaj pospešek pridobi en, kmalu zatem svojih pet minut razširjenih v tri ali štiri uspešne nastope zabeleži drug, medtem ko tretji konstantno napreduje, a se nato opeče tam, kjer smo najmanj pričakovali, da se bo. Prav na vseh tekmah v minulem vikendu je bilo čutiti zajetno količino nervoze. Pa tudi utrujenosti. Derbi na Wembleyju je bil še najmanj nervozen, če izvzamemo rezervista, ki mu je bilo naloženo, naj poskrbi za nemogoč preobrat. Da peklenski krater v spodnji tretjini lestivce, iz katerega zaenkrat najbolj zavzeto bežijo tisti, ki jih je usoda decembra že potunkala v Championship, niti ne omenjamo posebej. Vsaj v uvodu ne.

Manchester City je po svoji zadnji februarski ligaški tekmi in, seveda, spet visoki zmagi razliko pred Manchester Unitedom povišal na 16 točk. To sta zrežirala dva stalna sumljiveža, ki sta se tokrat uspela ognila nervozi in utrujenosti. S tremi asistencami je ponovno blestel Kevin De Bruyne, s štirmi zadetki pa je bil po dveh tednih vnovič brezhiben, kaj brezhiben, fenomenalen Sergio Aguero. Leicester City je na Etihadu po pol ure igre uspel izenačiti, a ga je kasneje napadalna sila domačih, predvsem vratarja Kasperja Schmeichela, prisilila v niz grobih površnosti, ki so se izkazale ključne za rezultatski preobrat in še nato v popoln kolaps. Nekolikanj presenetljiva je bila odločitev trenerja gostov Claudea Puela, ki je dokaj stabilno obrambno postavitev iz prvega dela – v tej je bilo v liniji 5 mož, zreduciral na 4. Le kaj je Francoz pričakoval?

Prvi del uvodnega zgodnjega londonskega vele-derbija je imel eno napako. Ta je bila dejansko sodniška. Pierre Emerick Aumabeyang je nekje sredi tega uspešno pobegnil in sam stekel proti Hugu Llorisu, a je sodnik piskal ofsajd. Pomotoma. Vse ostalo je bilo nagnjeno v prid razpoloženega Tottenhama. Drži, da sta v prvem polčasu obrambi na obeh straneh zdržali ter da sta bila oba napada zato proti pričakovanjem bolj cagava. A Spurs so takoj po odmoru nadaljevali tam, kjer so končali četrt ure prej. Po zadetku Harryja Kanea so v zgledne strelske situacije na domači strani navdušeno zašli še Christian Eriksen, Dele Alli, Erik Lamela in še pred njimi Eric Dier. Na drugi strani je Jack Wilshere prvi Arsenalov strel proti golu Tottenhama sprožil šele v 68.minuti!

Na koncu je bilo nekaj napačnih ocen predvsem poprej odličnega mladega kolumbijskega branilca Davidsona Sancheza krivih, da je imel eno, dve hudi šansi tudi Alexandre Lacazette. A nič iz njih. Tottenham je potrdil nadvlado nad svojim sosedom in gorečim rivalom. Revanširal se je za novemberski poraz na Emiratih. Iz vesolja je jasno, da so pri Tottenhamu ali okrog managerja Mauricia Pochettina vsi složni in da vedo, kaj delajo, v primerjavi z Arsenalovci in Arseneom Wengerjem, za katere se ve, da so zblojeni in zato brez samozavesti. Augabeyang je pokazal premalo Henrikh Mkhitaryan pa sploh nič.
Moj video raport s te tekme si lahko ogledate – na tej povezavi.

Jose Mourinho si je v soboto najbrž mislil, dobro, da sem se rešil Armenca. Zato pa so navijači Manchester Uniteda že v nedeljo sesuli Alexisa Sancheza, in to z geslom, “vrnite na Mkhija”! Sanchez nesrečno ni uspel zadeti prazna vrata, Anthony Martial je zapravil tri čiste strele z manj kot sedmih metrov. Toda to je bilo še najmanj. United je v Newcastleu igral slabo in nezavzeto. Na drugi strani pa je bila domača enajsterica zagreta in je taktični plan Rafe Beniteza brez dolašanj izpolnila do pike. Paul Pogba ni bil niti senca tistega, kar je na Instagramu, za Nemanjo Matića pa tako ali tako vemo, da ima tradicionalno zaspane februarje in marce in aprile. Matić nima inste? A? Ima jo. Končno jo ima. Zelo zanesljiv je bil spet David DeGea, sanjski debi pa je uprizoril Martin Dúbravka, Newcastelov novi vratar izposojen pri praški Sparti.
Mourinho v kratkem tv intervjuju po tekmi ni govoril o svojem, pač pa samo o moštvu Newcastlea. Ta je s to nad-pomembno zmago nakazal zaslužen beg iz nevarnega območja. Za zdaj.

Liverpool si je po zgodnjem vodstvu na St.Mary’s lahko privoščil mirno plovbo do zmage. Southamptonov centralni branilec Wesley Hoedt se je ni proslavil. Dve njegovi napaki sta v zadetka, že v prvem delu, spremenila Firmino in Mo Salah oziroma kombinacija istih dveh le v obratnem vrstnem redu. Ne zgodi se pogosto, da hvalimo Liverpoolova golmana. V nedeljo je bil izvrsten Loris Karius. Southampton je navkljub zmagi pred tednom v Birminghamu še vedno v hudih težavah, saj igra zelo jebivetersko, kot da bi bil tam nekje na sredi lestive, in to že s kakimi 35-imi točkami na računu. Liverpool pa se na champions-league obračun s Portom lahko pripravi zbrano in v miru.

Zdaj petouvščeni Chelsea se nocoj na zadnji tekmi 27.kroga v Londonu pomeri z zadnjim na tabeli West Bromwichem.

Crystal Palace na Goodisonu ni bil cunjast. Imel je nekaj zrelih priložnosti. Christian Benteke po eno v prvem in eno v drugem delu. Toda Everton je na hitro povedel takoj po začetku drugega polčasa. Dvoboj dveh nekdanjih angleških managerjev se je tako zanesljivo prevešal v zmago domačega teama. Pri Palaceu ostaja največji problem lista odstonih zaradi poškodb. Celo med vratarji. Kritje za njihovega edinega usposobljenega golaman Waynea Henneseyja je na tej tekmi že moral biti mladinec Dion-Curtis Henry. Crystal Palace kaj hitro lahko postane tisti, ki bo v naslednjih tednih doživel neljub preobrat in ponoven zdrs med najbolj ogrožene.

Marko Arnautović je dirigiral na tekmi proti Watfordu, ki je sicer mini-londonski derbi začel bolje in v 11. minuti nevarno zagrozil po strelu iz kota. Takoj zatem sta Arnautovića njegov reprezentančni kolega Sebastian Prödl in Adrian Mariappa stisnila v sendvič, ob tem, da je dunajskega šerifa jamajški reprezentant za nameček še pošteno kresnil po nogi – to je bil prekršek za čisto enajstmetrovko, ki pa ni bila dosojena.
Vseeno se je tok tekme obrnil v pošteno smer, saj je Javier Chicharito Hernandez po podaji Michaila Antonia (povratnika po kazni zaradi zamujanja na treninge) z glavo praktično sam (spodrsnilo je Mariappi) pred Orestisom Karnezisom lepo zadel. Watford je kazal znake odločnosti in ofenzivnosti, toda vse to je bilo premalo. Naposled je prav Arnautović po fliperju v kazenskem prostoru dodal zadetek in mestoma mučne in napete maše na London Stadiumu je bilo na zadovoljstvo domačih fanov konec.

V dobro formo se je vrnil Tammy Abraham, ki je s svojo mobilnostjo konstantno mešal Burnleyjevo obrambo in to dejstvo je bilo edo ključnih, ki je novo zmago prineslo Swanseaju. Zmago, v katero večina najbrž ni verjela. Iz te večina pa je potrebno izključiti vse pri Swanseaju z njihovim trenerjem Carlosom Carvalhalom na čelu, ki je duševno stanje valižanskega premierligaša v zadnjih šestih tednih preštihal do skrajnega roba.
Korejec Ki Sung-yeung je zmagovalno operacijo finaliziral s svojim prvim zadetkom po 22-ih mesecih. Burnely je bil nevaren, to je res. Toda v njihovi igri ni bilo, najbrž zaradi utrujenosti, tistih značilnih jurišnih isker.

Zdaj pa končno orto-histerična drama, ki se je odvila v Stokeu. Neverjetno! Jose Izquiedo je spet zabil supergol: dve zapotedni virtuozni dvojni-podaji, dribling in strel po tleh v dolgi kot – kot iz učbenika. 0:1. Poprej je Kolumbijec zelo nevarno strelal, podobno kot pred tednoma proti West Hamu. Toda Jack Butland mu je tisti vrtinčast šut ubranil. Brighton je bil torej v zasluženem vodstvu. Tako je bilo logično, da se je tekma na stadionu Bet365 po prve pol ure usmerjala le še proti vratom gostov. V ta je z roba kazenskega prostora 20 minut pred koncem vrhunsko zadel Xhadran Shaqiri. To je bil dejansko šele prvi pravi strelski poskus domačih. Vmes je David Propper domačim zagrozil s strelom z glavo. Pritisk Stoke Cityja se je stopnjeval in dosegel vrhunec v sodnikovem podaljšku. Nad Jéséjem je bil storjen soft prekršek. Sodnik ga je ocenil kot upravičenega za piskanje najstrožje kazni. Najbrž tudi zato, ker je v 76.minuti je po prekršku kamerunskega reprezentanta Gaetana Bonga prav nad Švicarjem ta padel s tistim nerodnim zamikom oz. korak pozneje. Sodnik Robert Madley se je zmedel, a svojega kiksa očitno ni pozabil.
Ok. Penal zaradi vleke za majoci Jéséja. Tam smo stali. Jésé se odločno požene po žogo, češ, sam se ga bom lotil. Ampak ne. Soigralci ga umirijo. Te scene so res čudaške. 11-metrovko končno izvede Charlie Adam. Dobro, v levi kot, malo nad tlemi. Na max iztegnjeni Mat Ryan odlično branil. Žoga se odbije na drugo stran gola. Adam priteče in jo poskuša z enega metra spraviti v prazno mrežo. Ampak ne, drugič. V njegovo noge se zažene Lewis Dunk. V bistvu uspešno. Skupaj padeta tik ob desno vratnico. Žoga se odkotali v out. Počasni posnetek pokaže, da je Dunk Adama spodnesel z novim prekrškom. Histerija je blazna. Nihče ne pomisli, da bi protestiral, ker ni bila dosojena nova enajstmetrovko. Vsi na stadionu gledajo osmoljenca Adama. Jésé mu pošilja grimase z drugega konca. “Na, zdaj pa maš!” Brightonovci se veselijo kot da bi pred propadom rešili cel svet. Kot nato izvede Adam. Naravnost v gol. Na črti po levjem skoku odbije Ryan. Ampak ne tretjič, pravzaprav. Poskus Kurta Zoumaja je blokiran. Drama se nadaljuje. Nov kot. Zdaj visok predložek. Na prvi vratnici z glavo čudovito sproži Mame Biram Diouf. Na golovi črti 100% zadetek zdaj z glavo reši najmanjši na igrišču, gostujoči napadalec Anthony Knockaert. Ultra počasen posnetek potrdi, da žoga s celotnim obsegom ni šla čez črto. Noroooo! Brighton je rešil piko. Norišnica, totalna norišnica.
Še veliko bolj napeto kot pa finalno obleganje Newcastleovih vrat s strani Manchester Uniteda v izteku tekme na St.James’ Parku. Uf.

Še o tisti zgodnji nedeljski. Alex Pritchard, pred tednoma kupljen pri Norwichu, je domači Huddersfield že zelo zgodaj popelljal v vodstvo. Z lepo akcijo je za izenačenje vrnil Bournemouth. Natančen in dobro postavljen je bil Junior Stanislas. Toda z zadnjih petih krogih petkrat poraženi Huddersfield je nadaljeval hrabro in energično. Gostje, ki so v zadnjem obdobju izgrali dobro in zbrali tri zmage so bili izpostavljeni silovitemu domačemu pressingu. Zagreti Huddersfield je bilo veselje gledati. Steve Mounié je zabil dva. Po dolgem času je bil odličen tudi Aaron Mooy, ki se je kasneje poškodoval, a kot kaže ne huje. Tudi Huddersfield se je končno točkovno okrepil in posledično dvižnil iz cone, ki vodi v drugoligaško pogubo.

Prihajajoči konec tedna je v Angliji ponovno rezerviran za obračune v FA pokalu. Tako da se zdaj res lahko končno pošteno umirimo. Zaslužili smo si.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *