Po 28.krogu: Vse napadalske prizme

Manchester United s tesno zmago na derbiju dokončno rešil sezono, Chelsea pa zato padel v Ligo Evropa. Liverpool in Tottenham sta pričakovano napredovala – prvi kot za šalo, drugi pa naj se pripravlji na daljši – raje resen kot šaljiv – seminar o tem, kako se izvaja out.
Prvega potnika z Championship že poznamo, druga dva še kar ne bosta znana, kajti med moštvi iz spodnje polovice lestvice sta minuli vikend zmagala le dve.

Chelsea je bil odličen v prvem delu, ki pa ga vsee ni uspel zaključiti s prednostjo. Victor Moses na desnem boku ni preigral niti enega od nasprotnikov, Alvaro Morata pa po moško ni zadržal nobene žoge – raje se je babje metal po tleh kadarkoli mu je s hrbta pristopil kdo v rdečem. Slalomiranja Edena Hazarda in predvsem Williana nista bila dovolj. Tako po odmoru je imela zelo pozitiven učinek na igro domačih zagrizenost Romelua Lukakuja, ki je najbolj zaslužen, da se je naporen teden za United zaključil ponosno in nasmejano. Načeloma bi se lahko ugotovilo, da je Belgijec v naj primernem trenutku izkoristil tudi v Sevilli privarčevne atome moči. Istočasno sta Hazard in Willian upehala. Za nameček pa se Chelsea ni znal izviti iz utvare, da po vodstvu tega pča ne more zapraviti.

Ali še drugače. Če se postavimo v kožo Seville. Sprva se je zdelo, kot da si Unitedov tekmec v Ligi prvakov mane roke, češ, tudi na Old Traffordu se bodo zaprli, a tistega enega odločilnega jim bomo sredi marca že zabili, ni vrag. Namišljeni optimizem Andaluzijcev je ob spremljanju drugega dela premierligaškega derbija zagotovo radikalno usahnil. Ob tem, da Paul Pogba, kaj šele Alexis Sanchez proti postavi Antonia Conteja kot da sploh nista vžagla svojih niti atletskih niti kreativnih motorjev.
Chelsea ima problem. V nedeljo se mora zglasiti na modri strani Manchestra, kjer bi lahko tudi ob novi solidni predstavi, ponovno dobil po glavi. Liverpool in Tottenham prihajajočo soboto nimata posebej grozečih nasprotnikov.
Bo pa vsekakor zanimiva ponedeljkova tekma na Selhurst Parku. Namreč. To kar je Lukaku uprizoril proti Chelseaju, njegov reprezentančni kolega Christian Benteke (še pred dvema sezonama vselej prva belgijska špica) ni izvedel proti Tottenhamu.

Nemotiviranost in nikakršna borbenost izpostavljenega napadalca domačih sta Tottenhamu omogočila dolgotrajno in stalno obleganje Palaceovih vrat. Spurs so malodane tekmovali, kdo bo zapravil lepšo priložnost. Netipično se je med površneže redno uvrščal tudi Harry Kane, ki je pet minut pred koncem le zadel. Serge Aurier je imel izrazito slab dan, saj so bili njegovi neuspešni predložki že na robu groteske, za nameček pa je kar trikrat napačno izvajal out. Se oravi, hat-trick & out!
Benteke? Lani se je ta prav tako otepal lastnih demonov in se jih je nato tudi srečno znebil. Kje že? Na Stamford Bridgeu, kjer je Palace presenetljivo zmagal. Palace pa je, kot je znano, zadnji nasprtonik Chelseajea pred potjo na povratno na Camp Nou. Tukaj je nekaj čudaškega že spleteno? Geez!?

West Ham je na Anfieldu v bran speederski ofenzivi postavil penzionistično obrambo. Če se je zdelo, da bosta problematična boka le-te – pa saj sta bila Andrew Robertson in Trent Alexander-Arnold res dobra -, je Liverpool z veseljem paral tudi njeno sredino. Za pohvalo je odigral tudi Alex Oxlade-Chamberlain, ki je operiral točno tam in ne na krilu. Njegov poletni prestop iz Arsenala se zdaj kar redno potrjuje kot zelo smiseln. Bomo videli, kako se bo angleški reprezentant izkazal proti krepostnejšim nasprotnikom.
Vsekakor naj trener West Hama David Moyes prihodnjič dvakrat premisli, kdaj bo na travnik skupaj poslal Manuela Lanzinija in Joaoa Maria. Imeti zaposlena dva, ki sta rada pri žogi, in to na tekmi, kjer ima žogo pretežno nasprotnik, rahlo-do-pretežno-do-totalno nima smisla, ane.

Med najbolj zagrete za rešitev lastne usode lahko v 28.krogu krogu brez zadržkov vrstimo Stoke City. Zasluženo točko, ki so jo odnesli iz Leicesterja, so pridelali z zelo zagnano in preudarno igro. Domači so dvakrat zadeli okvir nasprotnikovega gola, napaka ob prejetem zadetku gostujočega vratarja Jacka Butlanda pa je bila poglihana z njegovimi tremi, štirimi izjemnimi posredovanji pred in potem.

Nekaj sreče je imel v pol ure tudi Huddersfield. V tsitem obdobju je kazalo, da jih bo domači West Brom rezultatsko prebodel, a jih ni. Tako po pavzi pa so gostje izkoristili dve kontri in večina navijačev na tribunah se je, žal, morala spijazniti, da bodo njihova prihodnja premierligaška veselja v najboljšem primeru na vrsti spet prihodnjo jesen. Alan Pardew, bi ekipo vodi od novembra, bo odžagan, če West Brom v soboto izgubi v Watfordu. Kar bo oziroma bosta. Mislim, torej bom ali Izgubil, torej odžagan, ja, v tem vrstnem redu.

Pri izidu 1:0 je Carlos Carvalhal, strateg Swansea Cityja, branilca zamenjal za wingerja. Rizična menjava ni ponudila sadov. Tako je debitantskega tudi na svojem prvem prvenstvenem nastopu zabil Jürgen Locadia, Brightonova rekordna okrepitev. Čisto prvi gol za svoj novi klub je nekdanja Matavževa rezerva pri PSV-ju zabil pred tedoma v FA pokalu.
Načeloma pa: Zdi se, da Brighton sleherni teden nasprotnikova vrata napada z eno stopnjo bolj ambiciozno. Le tako naprej!

Dokaj zanič je bila tekma Burnley-Southampton. Letanja gor in dol je resda bilo dovolj, toda podaje obeh so bile po večini kar-nekaj, natančneje, kar-nekam. Ashley Barnes je kapitaliziral navidezno premoč domačih, ob tem, da je žogo praktično na golovi črti žele čez to poslati z glavo, dejansko pa ga je ta zadela v roko. Southampton je hrabro napadel v končnici in Manolo Gabbiadini je spretno izenačil. Se je pa v začetno fazo prav istega Southamptonovega napada pasivno vmešal tudi sodnik Bobby Madley. Saj vemo. Nesrečna izguba žoge na sredini polja, ki jo (delno) zakrivi nerodno postavljen sodnik – kako pomagati? Ne moreš, nikakor ne. Igra je stekla naprej, domačim pa se je videlo, da so vse do Italijanovega strela kot da malo zamrznjeni čakali, da ta surrealistična situacija in z njo nevarnost mine. Pa ni. Mislim, situacija je minevala – nevarnost pač ne. Napetost je popustila šele po tem, ko je bilo na semaforju že 1:1. Enajst nosov v polju se je vsaj za milimeter nemudoma podaljšalo.

Še eno zelo sočno so videli tudi v Bournemouthu. Newcastle je zlahka povedel z 0:2. Dve smart kontri, dva fletna zaključka, in to po vsaj eni-in-pol če ne kar dveh-celih napakah golmana in mojega frenda Asmirja Begovića. Toda Bournemouth se je v drugem delu in še zlasti proti koncu spravil skupaj. To je, skupaj je spravil dva zadetka ter tako v zaključnih desetih minutah zasluženo pridelal remi.

Tako je bilo pretekli vikend najslabše od vseh srečanje v Watford-Everton. Gostje niso ponudili nič. Watford je histerično prodiral, a amatersko zaključeval. Steffano Okaka je imel eno lepo šanso. Se je pa Italijan zelo potrudil tudi pri asistenci kapetanu Troyu Deeneyju, ki je zaključil v slogu in domačim priskrbel izjemno pomemno zmago.

Februar smo torej preživeli. Kaj pa nam prostane zdaj? To, da študiramo, kdo – do konca prvenstva – še igra s kom, koliko od teh tekem je za klub, za katerega navijamo, takih, ki bi jih lahko zmagal, koliko teh je kritičnih in nebodigatreba. Se pravi. Chelsea se mora pomeriti še z Manchester Cityjem, Tottenhamom (1.apirla) in Liverpoolom maja. Tottenham pa ima poleg obiska Stamford Bridgea na planu s črno, kot so navadno označene najbolj strma smučarska pobočja, sredi aprila le še Manchester City, ki bo takrat že zdavnaj prvak. Evo!
Ter. Zdiiiiiiiiii se, hm, da bodo kljub vsemu svojo premierligaško kožo uspeli rešiti Southamptonovci in vsi trenutno nad njim, pa naj tistih magičnih 40 pik osvojijo kmalu ali pa niti ne še tako kmalu, če sploh.
Zelo verjetno je, da bo Arsenal (aprila ga doma čaka Manchester United) tudi ob koncu lige tam, kjer je zdaj, torej 6.

V četrtek Arsenal v (za štiri dni) zaostali tekmi dejansko gosti Manchester City, proti katerem je v nedeljo pokleknil v finalu Carabao Cupa ali Ligaškega prvenstva. Tudi če bi Pierre-Emerick Aubameyang v 4.minuti tega finala zadel za zgodnje vodstvo Londončanov, bi šel pokal bržčas v Manchester, saj je bil City premočan.

Lepo bi bilo, če Arsenala 8.marca na koruzo ne bi zvabil še Gattuso. Vidim, da se AC Milanu nekam srečno zmagovalno bliska 🙂

Sicer pa vedno več Angležev verjame v Manchester-only finale Champions League. Še kdo?