Po 31.krogu: Vodilna se ne pustita motiti

Chelsea in Tottenham sta podarjeno zmagala. Vsak sicer na svoj način. Ostali najboljši so sredi tega tedna malenkost zabluzili. Kot izjema se je spet podvizal Arsenal. Kalnost na dnu tabele bi se pospešeno bistrila, če se bi Hull City po novem izgledal kot poblaznjen plezalec k višku. In še standard: Leicester City je v ligi zaporedoma slavil – že petič.

Antonio Conte je tekmo začel brez Nemanje Matića. N’Golo Kante vseh podaj po sredini terena, ki so bili sproženi iz gostujoče defenzine, ni mogel poloviti sam. Manchester City je gradil vse bolj nevarne napade. Eden Hazard je pred tem walcottsko-srečno (tj. dva, trije odboji in za las gre žoga vseeno v mrežo in ne mimo) zadel za prvo vodstvo domačih. No, končno si je Blues praktično sam zabil za izenačenje. Kapitalno ga je pobiksal Tibo Courtois. Pred pavzo je Hazard, znova kekčevsko, uspešno pospravil odbitek po predgodni slabi izvedbi elferja. V drugem delu je torej Matić zadostno nerviral City, da je tazačel napade graditi na bokih. V centru pa so nato odmači pospravljali vse, kar je bilo sumljivo. John Stones bi moral zadeti dvakrat. Tisto skropucalo od finiša v prav zadnji minuti je Pepu Guardioli kljub boljši igir kot pred dnevi na Emiratih prizadejalo nov poraz. Močan Chelsea rije dalje in v bistvu že špila po principu – a, tole je ta perutnina, ki jo moramo danes oskubit in nato veselo nataknit na raženj. Zdi se, da je tisti, ki Chelsea v zadnjih osmih tekmah ne bo več srečal, bolj srečen kot pa tisti, ki ga bo.

Tottenham je bil v prvem delu tekme v Swanseaju precej bled. Domačini so vodili. Nato pa je tudi njim kliknilo – grebsti in grebsti pod pritiskom, da je treba nujno zmagati, ni prav enostavno. Spursi te navade do sedaj niti niso imeli posebej razvite. No, včeraj so tudi oni zbuldožerirali razočarane domačine. Dele Alli je zadel komaj v 88.minuti, 7-minutni sodnikov podaljšek pa so gostje izkoristili še za dva dodatna gola. Zelo nesrečen iztek tekme je doletel golmana Lukasza Fabianskega. Ta se je med hrabrim posredovanjem rahlo poškodoval. Tekla je 86.minuta. Nato je Poljak goreče vztrajal, da bo z igro nadaljeval. Njegova rezerva je sicer že bila pripravljena, da bo vstopila. Pri vseh treh golih Tottenhama je bil Fabianski sicer nemočen, vseeno pa mi te težko prepričal, da bi – če bi, ah, saj vemo, kako je s tem – svež in spočit švedski golman Kristoffer Nordfeldt posredoval kaj slabše od Fabianskega. Lahko, da bi celo bolje. Kdo ve?

Arsenal je bil začetno pocarski in nervozen. V drugem polčasu je West Ham dokončno popustil. Odločilen je bil prvi zadetek, ki ga je v 58’ dosegel Mesut Ozil. West Ham je žogo pred tem nerodno izgubil v neravnem območju, Darren Randolph, vratar gostov, pa je takoj zatem protestiral, da naj bi ga pri posredovanju ovirala bližna prisotnost Alexisa Sancheza. Nemec je kapetanu Theo Walcottu asistiral tudi za drugega. Sam Byram je za čisti penal nato pohodil Nacha Monreala. Vseeno je končni izid v classy maniri, po driblingu na levem zgodnjem robu kazenskega, zalepil Olivier Giroud. West Ham? Slabo.

Liverpool je prvi gol Bournemouthu šenkal z nonšalanco, da je njihove navijače resno zaskrbelo, če so mulci v rdečem sploh pri pravi ali niso. Nato je Liverpool je zmogel prevladati. Ob polčasu je slabo postalo njihovemu najboljšemu Phillipeju Coutinhu, zato je moral Brazilec kmalu po štartu drugega polčasa na klop. Na koncu, ko bi morali domači zavzeto pospraviti napraskano zmago v žep, pa so spet otročje naivno posredovali v obrambnem sektorju – in dve piki sta izpareli hitro kot bi rekel keks. Smotani so, in to mi ni všeč. Bournemouth pa happy kot bunny.

Hull City je božjastno pritisnil na Middlesbrough, še posebej po zgodnjem zaostanku. Po tem, kar gledamo v zadnjih tednih, to je po tretji zmagi na zadnjih štirih nastopih, so simpatije namenjene trenerju Marcu Silvi oziroma usmerjene proti Hullu vse bolj poudarjene. Obenem so vsi v nekdanji ekipi Roberta Korena fit in v dobri kondiciji. Hull City je zdaj prvič po oktobru izven trice izpadajočih. Če se jim res posreči obstati v ligi, bo to resnično super senzacija.

Stoke je tisti, ki se – kako dopadljivo iz statističnega gledišča – v naslednjih dveh tednih udari s Swanseajem in Hullom. Ti dve tekmi bosta za stavničarje big juhuhu. Najprej pa gre Hull pod nož k ManCityju, Swansea pa na londonski ringlšpil z West Hamom.

Zmagovalno razpoloženje z zadnjih izmen, še zlasti z opravka na Stamford Bridgeu, je v Southampton zanesel Crystal Palace. Christian Benteke je bil prvi strelec na Palace, ki je nato popolnoma crknila. Southampton pa je razvil lepo igro in dosegel res tri krasne gole. Vsi so bili plod čudovitih kombinaci, no ja, vsaj druga dva. Pred prvim, naj bi bil pofaulan levi bočni gostujoči. Sam Allardyce je po tekmi sočno protestiral. A to niti nima veze. Nesporno najboljši na terenu je bil angleški reprezentan James Ward-Prowse.

Že v torek je bil Stoke v Burnleyju. Marko Arnautović je izvedel nekaj pobegov, ki so obetali veliko, a se je ob koncu teh trapasto zakvačkal. Tako je vztrajni Burnley tekmo zasluženo dobil – dragocene tri nove pike, ni kaj.
Leicester City je spet z dvema finima goloma potopil nasprotnika, v tem primeru Sunderland, ki ni bil takoooooo zanič, kot je navadno. Jamie Vardy je drugi gol fenomalno zahteftal v levi zgornji kot – so cool. Nekdanja ekipa strica Claudija je zdaj že na 11.mestu. In v Rim pošilja lepe pozdrav.

Watford je dobro začel, povedel, nato zdržal obrambno. Resda je WBA dvakrat oplazil štango. Takoj v drugem polčasu so domači podvojili vodstvo. Nato pa je Miguel Britos prejel drugi rumeni karton. Do konca je ostalo še pol ure. Zavladala je panika. Walter Mazzarri, trener domačih, je popolnoma ponorel in v extra-blaznosti malodane po gobcu usekal kar enega od svojih pomočnikov. Nekdanju trenerju Interja se je v izteku tekme res čisto snelo in to po sleherni zapravljeni žogi njegove ekipe. Ok, Watford je prednost je uspel ohraniti. Tako je zdaj dokončno rešen pred izpadom. Para, ki jo skozi nos pihal Mazzarri, pa se, vsaj zdi se tako, ni polegla niti po tekmi, ko je model prvič spregovoil – v angleščini! Sicer le stavek ali dva, pa vendar. Hud odklop, totalen, res. Za Italijana pa sploh. Za njih prešaltat v angleščino ni lahka. A če Lahi ponorijo, tudi taki čudeži niso izključeni, uau.

Manchester United je proti spet bolj mlečnemu Evertonu imitiral, koga drugega kot Manchester United. Najprej nič, nakolikanj zatem spet nič (od igre, kaj šele golov), potem malo bolje, potem komaj nekaj, potem jih za regularen zadetek Ibrahimovića opehari sodnik. Na koncu komaj izenačijo. Jose Mourinho po tekmi glumi kar nekaj v tri krasne. Cele ekipe ne sme kritizirati, posameznike lahko, sodnike tudi ne sme šimfati, v ksiht je ves nesrečen. Če pa bi vedel, da ga bo dan pozneje prehitel še Wenger in bo njegov United spet pridno vrnjen na 6.pozicijo, pa bi bi bil najbrž že blizu Mazzarri-blaženosti. Ubogi Mourinho ima koeficient domače zmagovalne uspešnosti v tej sezoni poraznih 38%, kar je najmanj v 30+ letih.

Prihodnjo sezono naj bi bilo drugače. Naj kar bo!