Po 6.krogu: Je to že pobeg šesterca pred glavnino?

Vodilni je za zabavo pohodil zadnjega, drugi, tretji in četrti so v gosteh – United sicer bolj plaho, Chelsea in Spursi pač pogumno – snedli svoje tradicionalno neugodne tekmece iz (tam nekje) sredice tabele, zadostno sta se zbrala tudi Liverpool in Arsenal. Zaenkrat pa nihče nima prav nič proti, če je na šminkerskem 6.mestu Watford.

Pri 0:0 je po suverenem prodoru z lun’ce v desno štango sprožil Ruben Loftus-Cheek – in to je bilo praktično vse, kar je na Etihadu lahko ponudil Crystal Palace – zdaj z grotesknim naskokcom, ne, ne, pač pa odskokcom najslabši od vseh najslabših v petih največjih evropskih fuzbalskih ligah.
Igralec tekme je postal Leroy Sane, ki je ustvaril priložnosti za dva ali tri zadetke, enega zelo mojstrskega pa dodal še sam. Guardiolina četa nasprotnike v napadu surovo mesari, toda vsi čakamo podobno uigrane in hitre napade, ki naj bi – to je za zdaj še vedno teorem – parali Cityjevo obrambo.

Klasični Mourinho-style je bil opažen na St.Mary’s, kjer so Marcusi Rashfordi in Juani Mate v obrambo ves čas hiteli kot sprogramirani zajci. Rashford je bil tam še kako koristen. Disciplini Manchester Uniteda ne gre oporekati. In ta bi bila lahko na dolgi rok bolj vredna valuta kot pa Guardiolin napadalski in-samo napadalski ekspanzionizem. United je izvlekel minimalno zmago, v katero je bil trener Manchester Uniteda prepričan že četrt ure pred koncem, ko je ofenzivnega vezista Hkenrika Mkhitaryana zamenjal branilec Chris Smalling. Southampton sploh ni bil slab, a še naprej ga baše neučinkovitost.
Jose Mourinho je bil ob koncu celo izključen, ker je iz svojega tehničnega prostora prestopil na igrišče – se zgodi. Malce pregroba, reče se haš, napiše pa kot harsh, kazen.

Na svojo debelo špagetarsko rit se je v Stokeu usedel tudi Chelsea. In to še s kako orlovskim pogledom naprej – 4 kontre za 4 gole! Alvaro Morata bi lahko ob koncu, po tem ko je že zabil hat-trick, temu dodal še dva kosa. Stoke City ni imel pravice niti pisniti. Razen: Darren Fletcher je imel pri 0:2 free-header, ki ga je povsem zašuštral. In Chelsea, seveda, pred odletom na Wando sploh ni brcal na polno.

Betonsko stabilen je bil tudi Tottenham, ob tem, da je Dele Alli odigral eno svojih najbolj jebivesterskih predstav v zadnjih dveh letih. A ni problema. Izgledalo je, kot da Christian Eriksen nima tako hudega mačka kot Dele, tako ali tako pa je dva za šalo zakucal Harry Kane. Za je v dokaz dobre volje dve iztrelil še v obe štangi. Ključ do uspeha Tottenhama je bila igra Moussaja Sissokoja, ki je končno lahko zaigral na sredini, tako kot je to primer v francoski reprezentanci. Tudi Serge Aurier in Davinson Sanchez sta nikoli nežnim Westahmovcem še na štartu prepričljivo zagrozila, tako da so bili domačini nato sorazmerno krotki. Rezultatska frka za Spurse je nastopila tik ob koncu, ko je bil Aurier zaradi dveh upravičenih rumenih izključen. Zmaga Spursov pa vseeno ni bila ogrožena, sploh ne.

Enako zbrano oziroma “nehajmo se že igračkat” se je Leicester Cityja v soboto lotil Liverpool. Fenomenalen gol z glavo je v stilu tistega krasnega Cavanija pred tedni v Glasgowu dosegel Mo Salah, še lepšega pa je s prostega strela dodal Philippe Coutinho, ki se je svojega profesorske izvedbe tudi veselil kot vdani Liverpoolovec. Kasper Schmeichel je miže poletel v prazno. To je ok, to je bilo zelo lepo videti! Huda fotka, kaj! Minuto po dvigu izida na 1:3 je Jamie Vardy znižal, a je nato za Kloppovščino točki rešil najbolj inteligentni, pa čeprav (pre)pogosto tudi umetniško razpoloženi golman Simon Mignolet, ki je prebral Vardyjevo tumpasto taktiko izvajanja 11-metrovk. Na živce mi gre, če se penal izvaja rovtarsko na silo – zato pa mi je nad-všeč, kot vratar – in ne štangi ali prostranstva nad prečko – uspe, pač primitivno, a še vedno z matrix-ovskim priokusom, ohrani mrežo nedotaknjeno. To je bila, kot vedno, ko gre za spopade med tema dvema kluboma, odlična tekma.

Bil je to 400. nastop Waynea Rooneyja v Premier ligi. Simon Francis mu je že zgodaj namenil darilo. S komolcem mu je v skoku pred svojimi vrati – zdi se da povsem ponesreči – konkretno razbil arkado. Rooney kaj več kot od 55.minute ni zdržal. In tu je nastopila odrešitev za Everton – big time! Namesto veterana je vstopil Oumar Niasse, pozabljenec iz Senegala, ki ga je Everton na brzino kupil pri moskovski Lokomotivi, ob tem, da se tedaj niti ni vedelo, zakaj sploh. To je bil tista razprodaja ruskih klubov po uvedvi Putinovih fuzbalskih kvot. Niasse je bil lani posojen v Hull City, nanj pa v resnici nihče, kjer koli že, ni računal s posebno resnostjo. A se je naš Oumar, tako kot na pokalni tekmi med tednom, podvizal – podvizal big time! Zabil je enega lepega in še enega pocarskega – in Everton je, zdaj z dvema možema v konici napada, končno zmagal – yeaaaaah! Ker če ne bi, bi se zdaj menili o hudi krizi v taboru Toffiejev. Pri 0:1 je Jermain Defoe zapravil 100% šanso. V izteku tekme, ko je Everton že evforično letel, pa bi moral tretji zadetek za domače dodati še Dominic Calvet-Lewin.

Nihče ni pričakoval, da bo Watford na tujem tako uspešen kot je Chelsea in kot je Tottenham in tudi ManCity – 3 čiste zmage. Watfordova prva v Swanseaju po 35-ih letih se je zgodila v soboto. Adrian Mariappa je z levji blokom preprečil, da bi Wilfred Bony domače pri 1:1 povedel v vodstvo. Tega bi si Swansea zaslužil samo zarad igre v drugem delu, medtem ko je bilo Valižanstvo v prvem slabo, zelo slabo. So se pa v zadnji minuti Swanseajevci nepričakovano spet splašili – rezervist Roque Mesa – to je tisti tamali, ki je pred tedni prestopil iz Las Palmasa – se je zapletel globoko na desni strani, nanj je naletel masivni Troy Deeney, žoga se od silaka odbila v polje, tam je pozabil, kako se jo pošteno izbije Alfie Mawson, privihral je Richarlison in usnje po dveh dodatnih korakih srečno spravil v mrežo – 1:2 za Watford! Če smo pošteni – zasluženo.

Če je kdo opazil kar koli omembe vrednega na tekmi Burnely-Huddersfield, naj to – proti nagradi – sporoči.

Newcastle je bil na začetku boljši, toda borbenost in na koncu še kanec iznajdljivosti sta Brightonu priskrbela novo zmago. Tudi to je bila v resnici tekma, ki je gledalca – če je želel vsaj malce bolj udobno preživeti nedeljsko popoldne – nezadržno silila k pitju Donata.

West Brom je bil oster v svojih redkih napadih. Goreča debata je pospremila prekršek Shkodran Mustafija nad Jay Rodriguezom v domačem kazenskem prostoru. Gostujoči napadalec se je pobral in sprožil v vratnico. Sodnik Bob Madley je torej pustil prednost, kasneje pa te odločitve seveda ni smel preklicati. Ostalo je 0:0, ob tem, da bi milimeter ali gram Rodriguezovega taktiziranja pomenilo, da bi bil West Bromwich upravičen do enajstmetrovke. Po zadetku Alexandrea Lacazettea – Francoz je v mrežo preusmeril odbitek od prečnika iz prostega strela, ki ga je lepo izvedel Alexis Sanchez – je Nacho Monreal na golovi črti preprečil gotovo izenačenje spet Rodriqueza. Kočni izid zanimive tekme je Lacazette postavil po uspešno izvedeni 11-metrovki. Arsenal je bil boljši, čeprav je imel West Bromwich obilo smole.

V prihodnjem 7.krogu sta na vrsti dva velika derbija. V soboto se v Londonu na novem super derbiju razbijeta Chelsea in Manchester City, v nedeljo pa vintage derbi prvič po letu in pol uprizorita Newcastle in Liverpool.