Manchester City je povozil še Chelsea, Manchester United je spet nasul štiri, Tottenham pa prav tako. Arsenal je dobil rutinsko, Liverpool pa po novi navadi ni uspel zabiti več kot enega. Kazalo je, da bo 7.krog srečo namenil Southamptonu, a jo je naposled Watfordu in Leicester Cityju, še najbolj pa Slavenu Biliću. Everton je izgubil nepričakovano, menda prvič v tej sezoni, pravi njegov lastnik Farhad Moshiri
City se je zagnal, Chelsea je čakajoč na kazen zastal na svoji polovici. Domačini naj bi bili tri dni po madridski ali po “najbolj bleščeči zmagi kakega angleškega kluba na gostovanju v Ligi prvakov v zadnjih dveh desetletjih” utrujeni. Toda nikomu ni čisto jasno, zakaj po poškodbi Alvara Morate trener prvakov Antonio Conte na igrišče ni poslal drugega špic-napadalca Michyja Batshuayija. Namesto njega je bil na igrišče delegiran Willian, ki je povsem neogret katastrofalno neuspešno vijugal sem ter tja in vmes ni predribral praktično nikogar. Nicholas Otamendi, naenkrat razbremenjen vseh tlak, pa je nad temenom malega Edena Hazarda žoge odbijal kot za šalo. Še bolj na poskok se je proti koncu tekme menjav v svoji ekipi lotil Pep Guardiola, ki sveže energije ni usmeril v obrambo, temveč vehementno v vezno linijo. Še več. Ne gre pozabiti, da sta pri ManCityju manjkala Sergio Aguero in Benjamin Mendy, ki sta bila glavna lika iz napovednikov za ta derbi. Po tekmi se nanju ni spomnil prav nihče.
Katalonecu se je po prvi zmagi na Stamford Bridgeu, ki mu je sicer zelo všeč, a je bil zanj stadion na londonskem zahodu neobvladljiv (druga stvar je tisti 1:1 po Iniestinem golu v zadnji minuti in potem napredovanje v finale Lige prvakov leta 2009), angleščina popravila za 300%. Na tiskovki se je brez zavor spustil tudi v politiko oz. do referenduma.
Moj video post-match raport najdete na tej povezavi.
Crystal Palace je bil na Old Traffordu pričakovano šibak. Proti koncu se gostom niti ni dalo več tekati. Če bi se Palaceovi branilci zavzeli, bi nemaral lahko preprečili vsaj zadnji gol na tekmi, tako pa je ta postal sedmi zadetek Romeluja Lukakuja na njegovem sedmem zaporednem ligaškem nastopu.
Naslednja postaja za Mourinhov gang je Anfield.
Tri že po pol ure – Tottenham je pospešil, nato pa mirno odjadral do konca srečanja v Huddersfieldu. Z eno več simulacijo je poletel tudi Dele Alli, ki je za blefiranje prejel rumeni karton. Počasi se bo superzvezdnik pri Spursih res moral začeti obnašati spodobno. Zadnjega na tekmi ali svojega čisto prvega za Tottenham je dodal Moussa Sissoko.
Huddersfield je bil preprosto prešibak, ob tem, da je pogosto nevrotično grešil. V bistvu je četvorček golov padel po napačnih domačinskih podajah na sredi igrišča.
Harry Kane je mrežo zadel dvakrat, skupaj je septembra v vseh tekmovanji dosegel 13 golov. Problem, ki ga ima Kane zdaj pa je ta, da ga trener Mauricio Pochettino z igrišča redno pošilja prav v času, ko se najbolj učinkovit angleški napadalec pripravlja na še enega, na še en gol, se pravi na nov hat-trick. Zafrkantska resnica potrjuje, da Pochettino to počne zato, da se ima Kane čas urediti in zbrati misli ter da tako lepši in bolj prepričljiv nastopa v intervjujih po tekmah.
Liverpool je bil kratek za kakih deset natančnih lahko-tudi-kratkih zadnjih ali pa pred-zadnjih podaj. Drugi zadetek gostov na St.James’ Parku je bil blizu, ampak ne! Še bolj pa je res, da so se Newcastleovci borili resnično srčno, saj jim je edino tako uspelo počistiti vse nevarnosti, ki so pretile pred njihovimi vrati. Najboljši na igrišču je bil, prepogosto prostodušen in nediscipliniran, Jonjo Shelvey, ki je tudi mojstrsko asistiral za gol Joseluja. Čudovit zadetek za Liverpool je še pred tem dosegel Philippe Coutinho, toda ta je na žalost že pozabljen.
Brighton je bil v nekaj naletih precej blizu ne ravno razpoloženemu Arsenalu. A vseeno je bil že začetni projektil Alexandrea Lacazettea v desno vratnico jasen namig, da je za goste predvidena edino šiba. Lepa predhodna kombinacija domačinov, petka Alexisa Sancheza ter zaključek Alexa Iwobija sta potrdila izid 2:0. Nato je imel Sanchez še nekaj stajliš eskapad, ki pa niso postale zadetek.
Watford je na 2:2 izenačil v zadnji sekundi. Točko si je vsekakor zaslužil, saj je napadal več in bolj zavzeto kot pa West Bromwich. Domača ekipa se je po dveh zadetkih v treh minutah – to je bilo dokaj na začetku – še zlasti pa v drugem delu nevarno pogrezala v samozadostnost. Pol-razlog za to bi bil morda lahko tudi ta, da je Salomon Rondon, ki je v spomladanskem delu lanske sezone zabil le enkrat, že po 18-ih minutah prišel do svojega prvega gola v tej. Kot pa vemo, rezultat 2:1 je vedno moteč oziroma grozenč. Brazilec Richarlison je izkoristil zadnji predložek – to je bil res že tisti, ko je v napad kot pomoč soigralcem pritekel tudi golman Heurelio Gomes – in s strelom z glavo dragoceno točko preusmeril na jug. Resnica je nenazadnje ta, da Watford v tem prvenstvu v gosteh prvič ni zmagal. Zanimivo, kaj.
Southampton ni bil kaj prida, vseeno pa domačini, zato ker je 11-metrovko zapravil Sadio Berahino niso povedli z 2:0. V drugem delu so gostje izenačili, tako da je mora za zmagovalni gol spet poskrbeti veteran Peter Crouch. Pa saj si lahko predstavljate: Southampton je imel štiri-krat priložnost situacijo razčistiti oz. žogo izbiti iz nevarnega sektorja, a je ni. Prekla Crouch pa jo je po nekem čudnem fliper-naključju uspel spraviti čez gol-črto.
Nekako ne kapiram, zakaj Ronald Koeman trdi, da je Everton igral solidno in da je za poraz proti Burnleyju krivo nekaj neznanega. Burnley se je vkopal v obrambo, toda…, toda, ko je švignil v napad, se je ta vsakič odvil v najbolj čisti arsenalovščini, če hočete – kombinacije s točnimi prvimi podajami, ki jim presenečeni domači branilci niso zmogli slediti niti s pogledi. Na delu je bila prav enaka taktika, ki je Burnleyju priskrbela senzacionalno zmago na otvoritveni prvenstveni dan na Stamford Bridgeu. Everton je bil beden, da naj gre nekam. Vrhovništvo kluba sporoča, da ni zaskrbljeno.
Marija se je končno prikazala Slavenu Biliću, ki je ob negodovanju celotnega London Stadiuma v 78.minuti na klop poslal Chicharita Hernandeza. Ta se je žoge v Swanseajevem boxu dotaknil le enkrat. V West Hamovem napadu je Mehičan tekmo prvič začel skupaj z Andyjem Carrollom. Dejansko sta oba igrala nekam po svoje. Eden drugemu sta želela biti desetici, se pravi, kot da nista bila zmenjena, kdo bo prava špica in kdo bo tisti, ki bo to zaposloval. Zmeda, res.
Kmalu po vstopu na igiršče je Arthur Masuaku, to je bilo natančno v 85.minuti, z boka izvrstno podal Carrollu, ki je zadel prečnik. Štiri minute pozneje pozneje pa je podoben predložek, le da praktično po tleh, na daljšo vratnico izkoristil iztegnjeni Diafra Sakho – in zmaga je ostala doma. Super! Bilić je glede službe rešen, za nekaj časa pritisko od-rešen, ima pa še veliko dela, to pa.
V 90-ih minutah je Leicester City skompostiral eno samo priložnost, ki jo je z zgrešenim plasiranim strelom zapravil Shinji Okazaki. Ker je Danny Simpson že kmalu po začetku v kazenskem prostoru žogo odrinil z roko, bi moral Bournemouth imeti penal. Riyad Mahrez je ostal na klopi, kar je za Leicester nenavadno.
Po reprezentančnem odmoru gremo spet na polno. Mimogrede, v četrtek bom spet na Wembleyju, tedaj na kvalifikacijski tekmi Anglija vs Slovenija. Sledite mi v vsakem primeru!
