Prvi gost: Aljoša Rebolj

Tip pooseblja hudo visok tempo!
Ljuba mu Barcelona, si mislim, zanj igra polžje. Enako Arsenal, njegovo najljubše angleško moštvo. Aljoša forsira vse v svoji okolici. V mislih najbrž tudi vse te fine podaje nogometašev omenjenih ekip. Sumim, da posnetke tekem gleda tako kot Marcel Štefančič ml. filme: na FF!
Že dolgo je tega, kar sva si zadnjikrat skupaj ogledala nogometno tekmo. Menda je bila tista pred desetimi leti, na Santiagu Bernabeu, med Realom in Osasuno – ali je bil Deportivo? Za Galaktike je takrat igral še Beckham. Tedaj me pa je, se dobro spominjam, vseeno pustil pri miru. Najbrž je kje drugje med sogledalci na madridskem stadionu poizvedoval, kako gre Barceloni, ki je igrala ob istem času.
Da se ga za delec sekunde ujame neodločnega – kdaj? Tistikrat, ko ima žogo in je še po naključju v obrambni vrsti. S pressingom se bi ga dalo zmesti. Naj jo odda in brez nje steče v napad! Daj že! “Tja sodiš, tja, naprej!”
Kot branilec je neugoden. Zna te kresnit. Strel pa se mu pogosto posreči in tedaj je to projektil. Z brco s špico zna tudi presenetiti. Črn pas v karateju ima, mimogrede.