Sedemindvajseti gost: Denis Sarkić

Denis pravi, da kaj posebej ni brcal – po žogi. Se ga pa najbolj spomnim po samozavestnih nastopih pred tekmo – se reče pred akcijami, to je pred koncerti, tekmami, govori, pogovori, pred rejvi, pred rokovanji, pred ognjemeti, pogromi, med aplavzi, med žvižgi – kjerkoli je nastopala sedma sila. Tam sva se redno srečevala. On z objektivom fotoaparata, ostali mi z drugimi aaprati. Vedno se je zdelo, da hoče biti vse naenkrat – šef, kontrolor, MC, selektor, napad + obramba, tisti, ki prireja, organizira, tisti, ki sodi, ki navija, ki komentira. Glavni akterji so se pogosto zdeli kot manj pomembni. No, in ko je že brcal za Mladinino malonogometno ekipo, je z grobim štartom polomil policajskega ministra. Koga pa bi drugega? Mogoče res nenamerno. Zdaj kot PR komunikator pri SD podobnih incidentov ali diverzij med opisom svojih delovnih nalog najbrž nima več.
Namizni nogomet tudi šteje – v tem je, potrjuje Denis, dober. Podmizni, ki ga igra s svojim psom Janšo – tudi tega je zelo vešč, pravzaprav vedno bolj. Z Janšo napredujeta – vzporedno & vzajemno!
Fuzbal od blizu pozna zelo dobro. Kot fotoreporter je meddrugim spremljal tudi SP 2006 v Nemčiji.
O navijaštvu pa Denis dodaja: “Od velikih tujih klubov ne navijam samo za enega. Kot nekakšen half-fan sem, na primer, navijač Barcelone, Milana, Chelsea, Bayerna in Crvene zvezde ter Hajduka. Od ostalih pa zagotovo raje navijam za tiste klube, kjer igrajo slovenski “legionarji”. Kadarkoli me kdo vpraša, ali sem bolj za Olimpijo ali Maribor, je moj odgovor, da sem vedno raje za dober fuzbal in derbi z veliko goli. Veselim se uspeha obeh klubov, še posebej, kadar so ti na evropskem prizorišču.”
Petka za fair-play!
Vseeno še ena. To sem šparal za na konec. Zakaj mene ni fotkal nikoli? N-i-k-o-l-i! Zdaj me bo. Po tem najinem derbiju. Po tem bo moj portret hotel kar obdržat’ 😉