Sedemindvajseti gost: Juan Vasle

Zelo dolgo sem si želel, da bi ga spoznal. Zagotovo še posebej od trenutka, ko sem ga slišal sokomentirati kako tekmo brazilske ali argentinske lige, ki se je prenašala sredi noči. Seveda pa že prej. A nikoli, prav nikoli se ni pripetilo, da bi se nama poti prekrižale. Na poročevalske operacije v opero rockovskih kritikov navadno ne pošiljajo. In to pravilo velja tudi v kulturnih redakcijah na nacionalni televiziji, na sosednjem radiju pa itak. Veliko možnosti je bilo, se pravi priložnosti, da bi se srečala je bilo veliko, a nobena ni bila izkoriščena. Gostje športnih oddaj na nacionalki po njenih hodnikih navadno ne paradirajo tako kot mnogi drugi, ki se jih snema, ko je zunaj še dan.
A ob koncu oktobra lani je le prišlo do najinega čisto prvega snidenja. Od tedaj, spoštovano bralstvo, priznavam, da ob sleherni objavi na tej spletni strani, vsakič vsaj za drobec sekunde pomislim tudi na to, kako bi zapis ocenil Juan.
Ali drugače. Ni ga Slovenca, ki bi ga nogomet zanimal tako zelo in bi se o nogometu z njim lahko pogovarjal na takem nivoju. In zdaj. Še kot otrok sem dobil Slovarček tujk (Univezum, 1980), avtorjev Polonce Kovač in Marjana Mančka. Pod razlaga gesla “nivo” je bilo napisano nekaj takega: Pri Poldetu so se zbrale same brihtne glave. Nivo pogovora je bil visok. Nato pa je Polde zavpil, “Fantje, ruknimo enega”. Polde je padel pod nivo.
Nauk je ta. Ko se menimo o fuzbalu smo, prizajmo si, pogosto vsi zelo podobni Poldetu.
Ko pa se se meniš s Juanom, pa se ti zdi, da fuzbal ni kar nekaj, zdi se ti celo, da fuzbal sploh ni primeren za Poldeta in njemu podobne. Fuzbal tedaj postane kultura, filozofija, skoraj umetnost. V zadnjih letih sem jih spoznal veliko, ki te v to na mah prepričajo, a med Slovenci je tak edino Juan.

0000juan

Juan Vasle je prvak Ljubljanske opere in avtor dveh knjig o nogometu. O slednjem ve toliko, da ti ni nič jasno. Svoj prosti čas izkorišča za potovanja, na potovanjih pa obiskuje nogometne tekme. In to že desetletja. Bil je tudi med gledalci za golom na finalu svetovnega prvenstva leta 1978 v svojem rodnem Buenos Airesu, to je na tekmi, na kateri je taisti gol v podaljšku najprej zadel Mario Kempes, nato pa še Daniel Bertoni. Argentina je takrat prvič postala svetovni prvak.
Veliko veselje in posebno zadovoljstvo mi je, da je Juan moj prijatelj in da se načrt, ki sva ga spletla ob skupnih obiskih dveh premierligaških tekem pred štirimi meseci, zdaj uresničil.

222juan