Marcel je rojen za “holding midfielder” antagonista. Navadno ga igra po naravni poti zanase na to pozicijo, ki je lahko tudi le fiktivna. Pozicija, naj se ve. Tokrat kot pojem, ne kot taka. Marcel gleda naprej. Če kje, potem se problem pojavi v rigidni med-conski komunikaciji. Žoga se v teh taktičnih zablodah prepogosto izgublja ali ovinkari predaleč, predaleč od njegove kontrole. Marcelove reakcije ob tem niso glasne ali posebej razvnete. Raje popazi na lastno stališče, to pomeni tudi lastno stojišče ter obenem na vseobčo tekmovalno perspektivo. Omejeno igralno polje in solerji med soigralci so za filozofa in esejista ter filmskega kritika kaj drugega kot hudomušni rebusi, mali rebuski. Njegove podaje pregovorno vsebujejo kanec ironije. Zelo natančne so. Redko dolge. Dolgometražna je konstrukcija, ki nastaja iz teh.
Zanimiv je njegov telesni naklon, ko gre za spremljanje tekem na monitorjih. Ta je zelo podoben položaju, ki ga zavzame ob izpraševanju gostov Studia City. V tv studiu ob zaznanem debatnem free-flowu ne izrabi možnosti uporabe foteljevega naslonjala. Med spremljanjem prenosov tekem pač. Tedaj ne pozabi polkonkretno prekrižati nog v kombinaciji gleženj na koleno. Za platonsko oporo izrablja vrh kokakoline plastenke manjšega formata, ki jo ima vedno, ampak vedno, v kadru oziroma med rezervami.
Marcel Štefančič je multidimenzionalen podatkovni trezor, ko gre za podrobnosti iz filmske zgodovine, to pomeni umetnostne zgodovine, ter tudi za vse platformske detajle politične zgodovine, vključno z antiko. Fenomenologija športa sodi poleg.
Kaj bi storil, če bi izvajal penal in bi se mu z golove črte privoščljivo nasmihal najbolj slavni golman med filozofi? Z rahlim lobom bi mu jo zataknil točno na sredo vrat! Camus pa bi se medtem lenobno zvrnil na bok in ga že trenutek zatem že retrspektivno prezirljivo pogledal rekoč: Voilà.