Štirindvajseti gost: Mitja Okorn

Po številu gledalcev, ki jih je njegov film Pisma Sv. Nikolaju zvabil v kinodvorane in pred ekrane, najuspešnejši slovenski režiser je strasten za kamero, za žogo, glasen pred žogo ali ko pričakuje podajo ter še kako zavzet ob spremljanju nogometnih tekem in nogometnega zakulisja.

Vse se je začelo že zgodaj, nekoč tudi na treningih kratkohlačnikov, kasneje rednih ali pa priložnostnih akcijah rekreativcev. V tem oziru je že dolgo časa in še vedno neumoren. Ob tem, da se je njegova nogometno-navijaška lakota v požrešnost spreobrnila na eni sami tekmi.

Pred osmimi leti je na povabilo kolega, angleškega filmskega igralca Paula Kayea obiskal premierligaško Arsenal vs. Manchester City. Njegov gostitelj je po zaporedju nenavadnih kadrov postal legendarni cineast in video-spot super maestro Jonathan Glazer.
Le malo zatem pa se je Mitja transformiral v Arsenalovega navijača, šele pozneje v ljubitelja ekscentričnega in tudi ekscesnega solista, ki ne teka po zelenici, pač pa dirigira in vpije tik ob njej. Za Mourinha gre, za Joseja Mourinha! In posledično tudi za Chelsea.

Najverjetneje je bilo še v prejšnjem tisočletju. Ali En je laibach-downtown funk ekipo lep čas nagovarjal, da bi bilo nujno potrebno v tisti časih vsakodnevni cruisin’-v-neznano s poznovečernim pristankom v Trubaru in nočnim pri meni doma, enkrat že spremeniti v popoldanski obisk Kranja in tamkajšnje zgodnje hiphop klike vključujoč nekaj fanic, ki so se mu, najverjetneje, ponujale. Ok, in smo šli. Ni bilo daleč, je pa to vseeno bila ena od Čudnih poti. Tedaj sem spoznal Mitjo, ki mi je še pred “yo-ejga–sm-ta-pa-ta” hitel razlagati o filmu v nastajanju. Vsebina tega bo skejt totalitarnost, butal bo rap, skratka, tisti iz MTV-jevega šova Yo! (še prej Yo! MTV Raps) gnezda ne bodo spoznali in na mah vzljubili le Kranja, pač pa takoj tudi Slovenijo, obenem pa bodo razprtih čeljusti popadali na svoje debele riti.
Ok, cool plan, ni kaj, dragi moj mali Kranjčan. A vendar raje bolj počasi in vseeno z andrhtjo, da ne bi od idejnih eksplozij jutri kar naenkrat sonce ne vzšlo na vzhodu, pač pa na zahodu. V tem drugem primeru bodo vse tvoje ideje zaman!
Mitja je nato posnel šop spotov, najprej za prvo gorenjsko rapersko leglo Kocka, nastal in proslavil se je njegov film Tu pa tam – legendarni slovenski streetwise art, še dandanes vrhunec domače urbane poetike in pa seveda prvi slovenski film, ki je bil objavljen na internetu kar v času distribucije. Še pred tem pa mimo ne more ducat ali dva Mitjinih glasbenih video spotov. Od Koste do Nine Osenar, od Omarja do Alye in še za mnoge vmes.

Slogovno romantična komedija, sicer pa odličen film, Letters to Santa ali Listy do M. je ob koncu leta 2011 prevzel Poljake, pred dobrim mesecem pa tudi slovenski POP TV priskrbel veličastno gledanost. Tolikšno, kot jo filmi slovenskih režiserjev delujočih doma najbrž ne bodo dosegli nikoli.

Mitja pravi, da celo bolj kot gledalec dveh 45-ih minutnih sklopov uživa ob spremljanju komentarjev oziorma “studijskih” analiz premierligaških tekem po njihovem koncu. In tu se zelo pogosto pojavi Mourinho s svojimi domislicami, primerjavami, provokacijami, izpadi ipd. Mitja si z Jose Mourinhom deli celo rojstni dan!

Kot prognozer zatrjuje, da je začetnik, saj napovedoval ali stavil ni nikoli. In zato naj bo prvič zdaj in tu. Prvič brez vložka, ne pa njuno brez izplena; nikoli se ne ve 😉

Sledi epizoda #24 v režiji Mitje Okorna!

(foto: Piotr Litwic)