Triindvajseti gost: Andrej Karoli

Dolgoletni šef glasbene skrinjice Vala 202 – to je z naskokom največje in najdragocenejše fonoteke v državi – je moj stari prijatelj. Sodelujeva že presneto mamutskih četrt stoletja. Večino tega časa je moj najljubši urednik. To pomeni, da moje bevskanje že tja od konca minulega tisočletja posluša stoično in se čudi temu, kako da se mi še kar ljubi. Trenutek za tem, ko se mi zazdi, da me opazuje le čez namišljeno neprebojno šipo, je praktično vse, kar sem oddeklamiral, harmonizirano s sedanjostjo. In tudi že kar z mojimi interesi. Kaj je v ozadju take dinamike najinega odnosa, mi ni čisto jasno.

Prvikrat sva se javno pogovarjala v Reboljevi televizijski oddaji Tok Tok. On je odgovarjal. Sam sem poskušal nekaj ga vprašati. Zanesljivo se nisva menila o fuzbalu. Do danes sva se vedno le o muziki. Pa čeprav okusa sploh nimava posebej podobnega. Še na koncerte načeloma ne greva skupaj. Phil Collins v Zagrebu in nato Kings Of Leon v Londonu. Sta bila ta zadnja dva taka?

Tako šele zdaj izvem, da je fan Liverpoola in da ga je navduševal Keegan, nato Beckham. Temu doda: “Prevzel me je, ker je vedno vedel, kam bo stekel soigralec, preden je prtegnu žogo čez tričetrtine igrišča. Ampak verjetno sta bila dogovorjena? Danes, Rooney. Ker s pojavo niti ne more bit drugega kot fuzbaler za 300k funtov na teden?”

V glavnem. Tole je zdaj po vseh parametrih kreposten, zaznaven premik v značaju diskurza na relaciji Karoli-Ambrožič. Prvi poudarja, da je nogometno-navijaško še naprej sorazmerno mlečen, drugi prvemu danes še ne namerava nasesti.
Vse ok, vse kul, čeprav, dragi moj buddy, zdaj pa res tekmujeva. Vmesnih izidov se bo resno zavedel pol dneva pred mano. Pol tekem v torek, pol dan pozneje. Torej. Tako kot vsako sredo, bo tudi jutri nacionalni budničar. Dobra polovica slovenstva aksiomatično posluša njegovega Jutranjca na Valu 202. A, še to. Res se kar pogosto pripeti, da je Andrej svež in zakravatan pred mikrofonom in za digitalijami, medtem ko sam po podaljšani torkovi večerni lezem v smeri proti nezavesti. Takrat me na daljavo malodane starševsko usmeri s “pejd spat”. Uredniško, pravzaprav. Sumim, da je njegov sredin večer res malce krajši, kot pa je tisti od večine.

Toda, toda, če me dobiš, tale, ki prihaja, ne bo. Klican boš na zagovor, na rezultatsko-napovedovalski po-zagovor 😉

(foto: Jani Ugrin)