Triindvajseti gost: Franci Kek

Na prvi pogled se zdi, da bi ga bilo nemogoče zaustaviti, zablokirati, zabananiti. Videz ne vara, zato mi ni preostalo drugega, kot da ga ujamem v drugem registru. To zdaj niti ni več televizija, niti ni film, tudi Studio City ni, niti ne komedija, pa tudi festivalsko rajanje ne, politika pa prav tako ni. Čeprav, hm? Naj pomislim še enkrat! Televizijsko pravzaprav kar je, ni Studio City, pač pa Manchester City, komedija je-ali-ni, če-še-ni, pa še-bo, festivalsko rajanje pogojno pač je, le da jih veliko več vpije in skače na tribunah kot pa je tistih 22 v parterju, politike ali filmske politike pa se bo nekoč že še dotaknilo.
Jasno, da ni košarka, Francijev prvi športni teritorij. Je pač fuzbal in moj kolega, bližnje-daljni sodelavec in prijatelj je takoj dovolil, da ga prepričam.

Vse prej omenjano, torej televizija, film, muzka, festivali, politika, zezanje, humor, tragikomika, čista komedija in dolenjska modrost pa so dejanske Francijeve žepne, hišne, mestne, republiške, patriotske, medijske, fizkulturne radosti! Nič čudnega, da se mu smeji sleherni dan.

Kmalu bo petletnica, kar sva se videla zadnjič. Uau, cajt špona, da te kap. Z nekaj raziskovalnega bluza sem se namenil odkrivati senco Kettejevega drevoreda, nato sem zašel do tedaj še gradbišča, ki je prenavljalo Anton Podbevšek teater in se namenoma izgubil v starem jedru najlepšega slovenskega mesta. Maček na fotki spodaj je iz Francijeve soseščine. Kaj ima ta skupnega z angleškim top-flight fuzbalom? Nič neposrednega. Razen tega, da me vselej spomni na navihano-sporoščen meščanski mood, ki ga zimzeleno fura Franci. Tekmeci s takim značajem in/ali pristopom so vražje zahtevni. Ob nedeljsko-večernem seštevku zato upam vsaj na remi 😉

francijevmaček