Trinajsti gost: Tomaž Klemenčič

Znan televizijski obraz. Vsi ga poznamo. Dolga leta me je zanimalo, kateri šport mu je najljubši, katera disciplina mu je najbližje. Namreč. Zdelo se mi je, da v Športu; oddelku novičarske 24 ur nogometne zgodbe ali utrinke predstavlja s precejšnjo mero poklicne zadržanosti. Vsekakor pa se njegovega borbenega duha in izrazitega športnega navdiha ne more spregledati. Predvsem pa. Tomaž Klemenčič je silovito načitan športni novinar, komentator in urednik.

Toda zgodovinopisje, faktografije, fotografski ali pa še katere druge vrste spomina niso kaj prida, če niso obtežene s praktikumom. 1. maja leta 2004, kot me je podučil Tomaž nedavno, smo v Novi Gorici kot slovenska novinarska selekcija odigrali eno prijateljsko. Nasprotniki naj bi bili italijanski kolegi, čeravno je bilo bolj res, da smo se merili z moštvom, ki naj bi ga sestavljali novinarji iz Furlanije-Julijske krajine. Pa še to ni povsem preverjeno. In nepreverjeno je tudi ostalo. Bili smo pred-tekma, nemara pred-pred-tekma, slovenskemu prvoligaškemu obračunu med domačim Hitom in Rudarjem iz Velenja. Je bil res Rudar? Na naši strani ni bilo zadetkov, smo pa imeli izrazitejše priložnosti. Štakul, Kranjc, Tamše, še kdo? Morda Štefančič. Malo jim je manjkalo, pa bi res zabili.
Tistega sobotnega popoldneva se najbolj spominjam po izrazitem manjku sape. Med tekmo, seveda. Drugače je je bilo na blagi burji še preveč. Kot levi bočni zadaj sem moral poslušati komandanta na sredi naše obrambe. Tomaž Klemenčič ne popušča, tudi ko je prijateljska, se igra resno. Ko z malega preklopiš na pravo, veliko igrišče, je res vse veliko, preveliko. Centralni branilec ali Beckenbauer tvojega moštva bo tisti, ki odloča, kot pravi Ashley Cole, “kako nasičen z mravljično kislino oziroma kako preklopljen se boš naslednje jutro prvič splazil do kopalnice”. Tomaževa veščina, zbranost, pogum in tekmovalni naboj je ostal hit tistega dne. In še prej. Tomaž je sam razblinil je vse moje dvome o tem, kaj ga najbolj razvedri med njegovim službenim nastopom. Opazujte ga pozorno. “Proper football person” ali pravi nogometni človek.

Tomaž pravi, da njegovo najljubše angleško moštvo ne nastopa v Premier ligi. Raje ima drugo, tretje-ligaše ali pa tiste v še nižjih divizijah: Millwall, Bournemouth, QPR, Leyton Orient, Preston End, Brentford, Mansfield, Plymouth Argyle, Torquay itd. Zakaj? “Manjši klubi v nižjih ligah tisti “pravi”, kjer vsi delujejo s srcem in dušo za nogomet.”
Dvoboj z mojstrom, ljubiteljem in poznavalcem ne bo “mala malca”, pa čeravno tokrat s Tomažem le tipkava.