Vsi premierligaši izločeni, pa to

Izpad vseh premierligaških ekip iz evropskih tekmovanj je, kot zaznavam, ena od bolj izpostavljenih tem za pogovore v zadnjih dneh. Prav je tako, si mislim. Upravičena je seveda tudi kritika na račun v smislu, glej jih, tako so bogati, pa na koncu z Angleži ni nič.

Da se 20.marca pogovarjamo o premierligaškem euro-debaklu v resnici ni presenečenje. Sorazmerna dominacija angleški klubov v evropskih tekmovanjih v zadnjih štirih desetletjih je bila, tako zelo na splošno in zelo ohlapno, posledica fizične premoči, ki je nadgrajevala uporabo precej primitivne taktike – direktno in s silo. Nekoč se je govorilo, da imajo Angleži prednost zato, ker imajo celo leto možnost treniranja.
Po novem so stvari malodane obratne. Fizična izčrpanost angleških klubov – zaradi napornega božično-novoletnega urnika – bo v novih danostih vselej zaznaven dejavnik, o tem ni dvomov.

A bolj kot ta, je za angleško ali premierligaško sodobnost značilna tekmovalnost na domači sceni. Premier liga postaja tako zelo psihološko naporna, da je v resnici prav to – pa tudi veselje, da jo lahko spremljamo v kombinaciji z Intersportovo novoletno skalano turnejo, na primer – glavni faktor angleške nekonsistentnosti, ko nastopijo obračuni z nogometnimi evropskimi velikani s celine.

Lani je bilo za odtenek lažje. Zakaj? Ker v skupini najboljših in najuspešnejših klubov v Premier ligi ni bilo Manchester Uniteda. Pred petimi, šestimi sezonami je bilo podobno. Zakaj? Ker tedaj Manchester City še ni bil tako bogat klub, Liverpool pa je doživljal krizo. Pred desetimi leti, ko Roman Abramovič še ni imel pisarne v Londonu, je bilo pa še lažje. In tako nazaj in tako nazaj.
Letošnja Premier liga je v resnici velika posebnost in ta koncentracija finančnih vložkov in ponorele dirke za uspehe na domači fronti bodo zelo verjetno tudi v prihodnje zahtevale precejšen “euro-davek”, ki ga bodo Angleži z neuspehi v Ligi prvakov morali vzeti v zakup.

Eden od zanimivejših aktualnih statističnih svežnjev se mi zdi ta: vseh pet angleških klubov, ki so v 2015 igrali v Evropi, je na na vsaki tekmi prejelo zadetek. Edina izjema je bila torkova zmaga Arsenala v Monacu, ki pa tako ali tako ni zalegla. Prejemati zadetke iz potinapadov, še manj pa iz prekinitev je za angleške obrambe velika razočarajoča novost, spet pa ne tudi presenečenje. Padci koncentracije v ključnih trenutkih so pri najboljših “Angležih” bolj pogosti v zadnjih letih. V tem oziru se je še posebej osmešil Chelsea v povratnem obračunu s PSG, medtem ko sta pod psihološkim pritiskom na prvi tekmi proti Monacu povsem izplahnela Arsenalova motivacija in taktika obenem. Zadetek z glavo Tiaga Silve na Stamford Bridgeu in pobeg Berbatova Mertersackerju sta le najbolj vpadljiva trenutka za razumevanje tega odstavka. Manchester City proti Barceloni tako ali tako ni imel kaj dosti možnosti. Glede na to, da je minuli konec tedna izgubil celo v Burnleyju, pa itak da ne. Če po drobnogled vzamemo samo formo ManCityja v zadnjih devetih prvenstvenih krogih (le 3 zmage in trije remiji), je na dlani, da poimensko še tako močan klub ne zmore zadržati visoke forme. Pri čemer je primer Manchester Cityja še toliko bolj očiten, saj Pellegrinijeva četa ni (bila) vključena v nobeno od dveh pokalnih končnic. Res je, Manuel Pellegrini prihodnjo sezono ne bo več trener ManCityja.

Naslednja analitična postavka, ki bi v resnici zahtevala veliko več prostora ali časa, pa je izbira taktičnih načinov, ki so jih za tekme v vLigi prvakov v zadnjih tednih izbrali Mourinho, Wenger in Pellegrini. Prvemu se je izšel le pariški nastop, drugi je bil nepreviden in najbrž malce vzvišano zadovoljen z “ugodnim žrebom”, tretji pa je šel v boj z Barco pravzaprav nepremišljeno zaletavo. V vseh primerih je bila na delu sicer značilna igra za vsakega od posameznih trenerjev, hkrati pa neznačilna za angleško nogometno bit. Kar pa najbolj bode, pa je nedovoljšna taktična fleksibinost vseh treh. To je v resnici prikrita hvala na račun dela ali pač eksperimentov, ki jih v Liverpoolu ustvarja Brendan Rodgers. Nekolikanj drugače bi lahko cenili taktični slog Tottenhamovega stratega Mauricia Pochettina. Tudi ta je zaenkrat dokaj prožen, lahko bi se ga še izboljšalo. Nedavni prvenstveni zmagi na velikih mestnih derbijih so to odliko nedvoumno potrdili. Seveda tudi Tottenham rezultatsko niha. Če je to nihanje posledica neizkušenosti zaradi mladosti igralcev, potem Spursi niso na napačenm tiru.

Ob trenerskih očitkih pa le še en za Joseja Mourinha. Ker ima Chelsea edini od omenjane trojice trenerja, ki je Ligo prvakov že osvojil, bi od Portugalca v tej letos vseeno pričakovali več. Nenazadnje tudi zato, ker sta Chelsea in PSG moči merila že lani, še posebej pa zato, ker Mourinho letošnjo zasedbo Parižanov pozna še bolje kot je lansko.

Morda le še to, pa čeprav nekolikanj izven konteksta. Od leta 1999 so štiri angleške ekipe osvojile najžahtnejši evropski naslov. Če se spomnimo le finalnih tekem, je takoj jasno, da to niso bile ravno zmage kot jih je, na primer, (dvakrat proti ManUnited in tudi proti Arsenalu), v finalu dosegala Barcelona. Katalonci so svoje nasprotnike teh tekmah položili že tako kmalu in tako prepričljivo, da sodnikov podaljšek sploh ni bil potreben. Manchester United je na Camp Nouu Bayern premagal čudežno, Liverpool je Milan v Istambulu dobil čudežno in še po enajstmetovkah, Chlesea pa na Allianz Areni Bayern dvojno-čudežno in tudi po enajstmetrovkah. Jasno pa, ne trdim, da te zmage niso bile stajliš! Ravno nasprotno! Bile so trojno stajliš in bile so tipično na-pol-hinavsko angleške – torej, bile so super-stajliš!

Point je ta. Tisti, ki je trdi, da bi morali Angleži preorati Evropo tako kot je to bilo med leti 2005 in 2009, ali še bolj natančno v letih 2007-2008, ko je imela Premier liga v polfinalu Lige prvakov po tri predstavnike, nekako pozabljajo, kaj so (bile) prve posledice tedanjih finančnih okrepitev klubov iz Premier lige. Močnejša je postala prav Premier liga, in tako tudi ostaja.

Ob tem le primer, koliko denarja se v klubske blagajne steče od prodaje pravic za televizijske prenose.
V LaLigi se je denar za lansko sezono distribuiral tako: Barcelona in Real po 118,6 m £, Valencia 37,6 m £, Atletico Madrid 32,9 m £, Sevilla 25 m £, ostali po 14,1 £. V Premier ligi pa: Liverpool 74,1, m £, ManCity, Chelsea, ManUnited in Tottenham po 71,1 m £, ostali 60,8 m £. Ob tem, da so statutarne ureditve angleških klubov povsem drugačne od španskih.

Distribucija denarja potrjuje veliko bolj zagrizeno bojevitost v Premier ligi oziroma napeljuje na sklep, da se to res dogaja. Ker vse to že šesto sezono spremljam od blizu, temu lahko edino prikimam. V šali bi se reklo, če bi jih bilo vsaj le šest, tako pa gnečo med najboljšimi letos krepi še Southampton. Hm, ne verjamem, da gre Southampton komur koli od nogometnih navdušencev na živce? Zdi se mi, da je prav nasprotno.

Z novim finančnim cunamijem, ki bo zalil angleške klube še letos, pa bo položaj še bolj nor. Astonomskih 5,136 milijard £, kolikor jih bosta za tv prenose premierligaških klubov za sezono 2016-2017 skupaj plačala medijski družbi BT Sport in SkySport, morebiti pomenita, da Bayern, Real in Barcelona že skrbi ta cikličnost uspešnosti angleških klubov tudi v Evropi. Cikle naj bi torej spodbudil finančni veter. Naj bi. Sam bolj verjamem v kratkoročno premierligaško za-ciklanost. To pa na dolgi rok ne pomeni nič slabega, saj bo Premier liga še boljša. Angleži v Ligi prvakov ali v Ligi Evropa pa vseeno manj uspešni kot so bili pred nekaj leti. Razen, če…, če se kupi Messija, še enkrat Ronalda oziroma Pogbaja, Reusa, Varanea in še najmanj 15 podobno obetavnih.

Pravzaprav je sladka ironija spremljati tudi letošnje dogajanje v angleški 2.ligi ali Championshipu. Tudi v tej je zelo verjetno, da bosta zmagovalca in kvalifikanti v play-off znani nič prej kot sredi maja.
Takole čez palec in venralde bolj za hec: Angležem se fuzbalskega tako zelo veliko dogaja že doma, da zanimanje za Evropo kot da počasi veni. Podobno kot v politiki in v biznisu. Saj ni res, pa je.

Shoot, shoot, shoot!

– – – – – – – –