Wenger proti Arsenalu

Pred Arsenalom je v soboto zelo pomembna tekma. Neugoden izid na gostovanju pri Fulhamu Arsenea Wengerja lahko spravi v položaj, ki ga trener Topničarjev v 16ih letih, kolikor vodi klub, še ni doživljal.

Kriza, v katero je slavni londonski klub pahnil že prvi nastop v novi sezoni (poraz doma proti Aston Villi z 1:3), se ni začela pred kratkim, pač pa so njene korenine najbrž pognale, ko je Arsenal leta 2007 odprodal Thierryja Henryja v Barcelono. Z leti se je Arsenal sicer sproti kadrovsko krepil, vseeno pa so odhodi ključnih mož v zadnjih treh sezonah (Cesc Fabregas, mestoma tudi Samir Nasri in Gaël Clichy, še posebej pa lani poleti Robin Van Persie) moštvo občutno oslabili.

Topničarji so z lanskim izjemnim nizom osmih zmag v zaključnih desetih prvenstvenih obračunih simpatije zvestih navijačev uspeli pridobiti nazaj. Uvrstitev na 4. mesto ob koncu je bila olajšanje. Vsekakor pa je prav eksotična Arsenalova pasivnost na letošnji poletni nogometni tržnici, ki je odprta le še 9 dni. Lani je Arsenal v svoje vrste zvabil 5 novih igralcev v zadnjem tednu prestopnega roka. Se bo zgodba ponovila? Bodo rešitve vnovič pet pred dvanajsto v prihodnjem tednu zadostovale le za vstop v Ligo prvakov in nič več kot to?

Ob tem, da Arsenalov najbolj goreč in tradicionalen nasprotnik Tottenham v zadnjih tednih za šminkerske okrepitve zapravlja, kot da je najbolj razvajena pubertetnica; in tako Arsenalovcem z iztegnjenim jezikom jasno sporoča, da je sezona, ki se je pravkar odprla, prelomna ter da bo zrcalce na steni čez 10 mesecev ne več lajnalo isto kot zadnja leta.

Arsenalova zavzeta igra in gladka zmaga v sredo v prvi tekmi kvalifikacij za uvrstitev v skupinski del Lige prvakov nad turškim Fenerbahčejem (0:3) je strasti za dan ali dva pomirila. A le do predvečera novega spopada v Premier Ligi. Fulham najverjetneje ne bo tako predatorski, kot se je izkazalo, da je Aston Villa. Toda Fenerbahče je le, pa saj ni kaj razglabljati, trikrat slabše moštvo od najboljših angleških in dvakrat slabše od angleških povprečnih ekip iz elitne družbe.

Zdi se, kot da Arsenal niti ne zna več kupovati igralcev. Nekdanji Auxerrejev sorazmerno neznani 20-letni napadalec Yaya Sanogo, ki je za Arsenal podpisal julija, je daleč od slave, ki jo imajo za pasom Gonzalo Higuain, Wayne Rooney, Luis Suarez ali pa Luiz Gustavo – vsi ti naj bi bili na Arsenalovem nakupovalnem plonk-listku, a se prestopi niso uresničili. In se najbrž tudi ne bodo. Arsenalu v prid nikakor ni niti napoved, da naj bi se v London po petih letih v Milanu vrnil železni 29-letni branilec/vezist Mathieu Flamini; in to brez odškodnine, saj so ga Italijani odpustili.
Nova raca, ki bega Arsenalov tabor, se nanaša na morebiten prestop Karima Benzemaja iz madridskega Reala. Benzema naj bi bil s prisluženimi bruto 8,6 milijoni evrov lani najbolje plačan francoski športnik. Poleg Benzemaja je v namišljenem paketu iz Madrida zdaj pristal še Argentinec Di Maria. Če bi se v tem oziru zgodilo kar koli, se mora Arsneal nato znebiti lani kupljenega Nemca Podolskega. Časa za globlje rošade v ekipi pa je vse manj.

Angleško nogometno sceno je v torek pretresel zapis kolega Neila Ashtona, ki je v Daily Mailu objavil zgodbo o tem, da za vsak daljši kot 20-minutni nastop angleškega reprezentanta Oxlade-Chamberlaina v dresu Arsenala, ta igralčevemu nekdanjemu klubu Southampton dolguje 10.000 funtov! In to je glavni razlog, da je napadalni vezist lani v igro praviloma vstopal 18, 17, 15, 12 ali pa 8 minut pred koncem. Ashton navaja kar 8 lanskih prvenstvenih primerov tega porekla.

Medtem ko managerja Chelseaja in Manchester Cityja ob prodajah in nakupih igralcev sodelujeta s svojimi t.i. športnimi direktorji, ima Wenger od leta 2007, ko je klub zapustil nekdanji drugi največji delničar David Dein in eden od arhitektov poslovnega modela, ki podpira Premier ligo, pomoč le pri Dicku Lawu. Law je človek, ki deluje iz Dallasa in naj bi ne imel tako ostrega vpogleda na evropsko nogometno sceno. So torej tu skriti razlogi, da Arsenal vsako sezono bolj postaja pionir na parketu, ki bi ga moral obvladovati kot veteran?

arsenalball

Sobotna tiskovna koncerenca Arsenea Wengerja po porazu z Aston Villo je bila posebna. Prvikrat so nas na Wengerjev prihod v priložnostno dvorano obvestili dve minuti prej. Običajno se Arsene in njegov piarovec udobno namestita, nato pa mu v kozlovski koloni novinarji na pult pred njim zložimo diktafone in se naposled le posedemo na sedeže tudi mi. Ritualček traja kako minuto. Ko Arsenal zmaga, ima Arsene za vsakega od nas prijazen pogled in na koncu jezika malodane še kako prijateljsko pripombo. Wenger je zelo omikan in inteligenten tip, njegove tiskovke so prijetno druženje, pogosto je hudomušen, res zna odgovoriti ali pa retorično vprašati namesto odgovora. Kul stric, ni kaj. Človek ima takoj občutek, da pa bi se zanj oziroma za vodjo tega kova res še posebej potrudil. Ko je Arsene slabe volje, gleda mrko predse in ne opazi nikogar, pa čeravno mu skoraj v brk dahne do 30 posameznikov, ki tam obenem štelajo svoje snemalne napravice. V soboto je Wenger pač pričakoval frontalni napad. Glas pri odgovoru na pazljivo zastavljeno vprašanje, če ga je rezultat presenetil, še ni povzdignil.

“Soglašate z vsemi sodnikovimi odločitvami?” Wenger: “To ne, ne soglašam.”. “Arsene bi pojasnili zakaj ne?” AW: “Ne, ne bom!” In smo že bili tam, kjer ima trener Arsenala občutno povišan pritisk. Vendarle so še sledile tri protokolarne minute čveka o sodnikih. Potem pa. “Arsene, tole, kar so vam očitali vaši razočarani navijači, kaj naj si mi novinarji mislimo o tem?” AW še ostreje: “Mislite si, kar si hočete, vi bi morali biti še srečni.” Prijazni kolega Matt Law je bil v slogu spoštljiv: “Čakajte no malo, Arsene. Kdo naj bi bil zdaj srečen, mi tu, ali navijači?” AW: “Zdaj govorim z vami, samo z vami!”, je bevsknil.

Ok, naj skrajšam. Arsene je v jezi ponovil, da je za športne rezultate kluba odgovoren on, za nakupe pa ne le on. Obenem je potrdil, da se je Arsenal v času prestopnega roka trudil in se še trudi pripeljati okrepitve, toda primernih igralcev je na trgu zelo malo, “in zato smo do sedaj novo pogodbo podpisali le z enim nogometašem”. V nadaljevanju pa tudi: “Denar, ki naj bi bil na voljo, ni moj. Sploh ne razumem, kaj me sprašujete”.

Počasi ga je tudi že lasten piarovec vabil z govornice, Wenger pa je pleteničil, da so krive tudi poškodbe, da je to tiskovka, kjer se bi morali pogovarjati o tem, čemur smo bili priča pred pol ure, torej dogajanju na igrišču in podobne.
Arsene Wenger je bil žalosten, deloval je osamljen, kar zasmilil se nam je vsem.

wenger01

Ko je s svojim srebrnim hibridnim Lexusom LS trener Arsenala Arsene Wenger (na leto zasluži več kot 7 milijonov funtov!) polžje prevozil polovico dovoza do ogromnega parkirišča pod stadionom Emirates, so ga ob poti prepoznala manjša skupinica delavcev, to je točajk, kuharjev, varnostnikov, ki so tudi odhajalo proti avtovbusnim in železniškim postajam. Wenger je ustavil svojo limuzino in skozi okno dal nekaj avtogramov ter se nasmehnil pred nekaj telefonskimi objektivi. Tedaj, sem pomislil, ima na koncu jezika najbrž tisto “ali je danes tudi vam v službi vse letelo z rok?”

Še več. Ko sem se spomnil, da je Wenger v svoji pisarni, tako kot smo novinarji v naši sobani, do konca pogledal tekmo med Swanseajem in Manchester Unitedom, na kateri je Van Persie za zmago ManUniteda zabil dva imenitna gola, se mu, pa čeprav je zapeljal mimo, nisem niti nasmihal niti ga odkrito pospremil s pogledom. Naj gre človek domov in naj se vendar umiri.

Vseeno pa.
Arsenea Wengerja tako otožnega kot na tiskovni konferenci po porazu z Aston Villo še nisem videl. Za trenutek se mi je zdelo, da bi lahko v naslednjih urah kar sam odstopil in spokal ter au revoir, in imejte ta vaš Arsenal. Pa ni, ni se predal. Arsene je že tu! Game on! Kako dolgo še, Arsene, kako dolgo še?