Zakaj je Leicester City novi angleški prvak?

Leicester City je angleški ligaški naslov osvojil nepričakovano, pa tudi na skrajno nenavaden, atipičen način. Komaj 20.med vsemi premierligaškimi konkurenti je, ko seštevamo povprečja točnih podaj, prav tako je komaj 17.po številu podaj na tekmo in prav enako (ne)uspešen, ko se menimo o povprečni posesti žoge. Po številu šutov na nasprotnikov gol je zaenkrat samo na 5.mestu, po natančnosti strelov pa je le 7. Fuzbal je pogosto precej čudaški, letos pa je še prav posebej 😉

V sredo sta na rednem tedenskem parlamentarnem zasedanju premier David Cameron in vodja britanske opozicije Jeremy Crobyn čestitala novim angleškim nogometnim prvakom. Na naslovnica torkovih časopisov so bili prizori z domače zabave Jamieja Vardyja. Razplet angleškega prvenstva je bil pričakovan, tako da se je večina strokovnih zapisov s to “fantastično športno zgodbo” zaposljevala že vse od februarja. Tudi televizijske novice so še v torek povzemale poročila iz Yorkshireja, fenomen zmage Leicesterja pa so komentirali številnih finančni analitiki, pa tudi sociologi in kulturologi. Ne gre pozabiti tudi, da Leicester City v angleški nogometni folklori sploh ni majhen ali neznan, kaj šele obskuren klub. Ima zelo bogato tradicijo. Zanj so v zadnjih dveh desetletjih nenazadnje nastopali tudi številni sedanji nogometni komentatorji, med njimi Steve Claridge, Robbie Savage in seveda kasnejši kapetan angleške reprezentance ter nekaj sezon tudi napadalec Barcelone Gary Lineker. Sedanji lastnik kluba tajski poslovnež Vichai Srivaddhanaprabha, ki je obogatel z verigo brezcarinskih prodajaln, je ob prevzemu Leicester Cityja za trenerja, to je bilo jeseni 2010, postavil razvpitega Šveda Svena-Gorana Erikssona, ki je bil poprej tudi selektor angleške reprezentance.

ranieri

Stvari so se tokrat “poklopile”. Res so se. Leicester City je imel že ob koncu lanske sezone izjemen niz, ki ga je za las ohranil v Premier ligi. Marca lani so bili še trdno na dnu tabele in vsi smo pričakovali, da bomo prav njim prvim pomahali v slovo. Toda naenkrat so začeli zmagovati. Lani sem Leicester City gledal le nekajkrat. Bili so zmerno slabi. V resnici so bili še vedno drugoligaška ekipa. Sistem in taktiko, s katero so osvojili letošnji naslov, takrat še niso prevzeli. Na začetku prejšnje sezone je bil Jamie Vardy kar dolgo časa poškodovan. Claudio Ranieri v primerjavi s prejšnjim trenerjem Nigelom Pearsonom osnovnih taktičnih zamisli ni spreminjal. Pearsona je kot trenerja, ko je bil klub še v tretji ligi (League One) ustoličil Milan Mandarć. Ranieri je dodal novinca N’Goloja Kanteja, ki je zadnjih deset mesecev neumorno in brez vsakršnega strahu razbijal začetne napadalne kombinacije nasprotnikov in žogo marljivo prenašal na njihove polovice. Se pravi Francoz je ključna figura letošnjega Leicesterjevega uspeha. Kante je močno razbremenil vlogo, ki jo je v ekipi imel nekdanji mladinec Manchester Uniteda Danny Drinkwater. Kadrovska okrepitev zadnjih bočnih položajev je bila enako pomembna. Obenem pa sta tremo pred vsemi tekmeci v Premier ligi dokončno izgubila Riyad Mahrez in Jamie Vardy. Za psihološki obrat slednjih dveh pa je bil nedvomno zaslužen že Pearson. Ne gre pozabiti, da je skelet Leicesterjeve ekipe nespremenjen že četrto zaporedno sezono. Igralci se zelo dobro poznajo. Tudi starostna struktura je prav idealna. Povprečna starost obrambnih igralcev je okrog 30 let, vezne in napadalske linije pa 26 let. Njihov vratar Kaspar Schmeichel je bil že v času nastopanja v drugi ligi ali v Championshipu zelo vpadljiv lik. Tako kot takrat še zdaj zelo teatralno komandira soigralcem. Komunikacija med vratarjem in prvimi stražarji gola v polju pa je ključna za uspeh vsakega nogometnega moštva. Vedno je bilo in vedno bo tako.

Zanimiva je, na primer, usoda Andreja Kramarića, prvo polovico lanske sezone še aduta našega Matjaža Keka, stratega NK Rijeke. Ranieri je pravilno ocenil, da Hrvat, čeprav rekordni klubski nakup – transfer v višini 9 milijonov funtov je bil opravljen januarja 2015 – predvsem ni dovolj hiter. Kramarić tehnično ni slab igralec, prav tako je za Premier ligo dovolj spreten, pa tudi fizično je zadosti močan. Mladi Zagrebčan je bil na začetku sezone posojen nemškemu Hoffenheimu. Leicesterjev italijanski trener se je odločil, da bosta njegova napadalca sprinterski in skrajno direkten Vardy in Argentinec Leonardo Ullola, ki je izjemen skakalec. Kot prvi pomožni napadalec, občasno pa tudi krtije za njuna položaja, pa se je zelo izkazal Sinji Okazaki. Silovito gibčen in okreten Japonec, ki je v Leicester piršel iz nemškega Mainza, je v kazenskih prostorih nasprotnikov redno povzročal veliko zmede. Ranieri je imel skozi vso sezono tudi izjemno srečo s poškodbami. Leicester City zaradi teh v tej sezoni sploh ni trpel.  

Ob četrtkovi zmagi Liverpoola v povratni tekmi Lige Evropa in napredovanju v finale drugega naj pomembnejšega evropskega klubskega tekmovanja, se poraja tudi vprašanje, česa je Leicester City prihodnjo sezono sposoben v Ligi prvakov.

Odgovor na to vprašanje je lahko le skrajno hipotetičen, kajti zaenkrat še ni znano, kdo bo vrste Leicester Cityja zapustil in kdo bo klubsko člansko vrsto okrepil. Zelo verjetno je, da bosta Kante in Mahrez prestopila v večje klube. Prvi morda v Chelsea, drugi nemara celo k Barceloni. Posebnih uspehov Leicester Cityja v Ligi prvakov ne pričakujem. V Premier ligi pa bo Leicester še naprej dober ali pa vsaj soliden. Predvidevam, da bo v prihodnji sezoni uvrščeni med prvo deseterico, a ne višje od 6.mesta. 

vardyyyy

– – –