Pred triintridesetko: “Se Cityju res mudi?”

Čeprav je že, vseeno še ni – vsega konec! Tudi 33.krog v Premier ligi bo izjemno zanimiv.
Tako liverpoolski, nato manchesterski in v nedeljo še londonski derbi po razpletu sredine vse-angleške euro super tekme sodeč ta konec tedna morda sploh ne bodo med najbolj sočnimi. Kako je to sploh možno? Pa je.

Saj smo najbrž še vedno enotni v oceni o tem, kako fantastično so jih povozili na Anfieldu, kaj? Redko se zgodi, da ima Liga prvakov tudi v tem zapisu res zaznavno vlogo. Uf, City ni imel za burek! Še bolj natančno, Pep Guardiola ni imel za burek. A pohitimo raje naprej. Liverpool, ki se bo hranil za torkovo povratno četrtfinalno v evropski eliti, bo k sosedom ali čez Stanleyjev park prišel v slabši zasedbi. Pa vendar. Po kakovosti je Liverpool, pa čeprav z rezervami, boljši od Evertona, napadalno miselnost pa imajo v tej sezoni le rdeči, modri pač ne. Nenazadnje pa. Liverpool še potrebuje točke, medtem ko je Everton tudi v tem oziru nevtralen. Če jih ne bo, jih pač ne bo. Bolj kot rezultatska dilema me ob pogledu na par Everton-Liverpool zanima, ali bo domači strateg Sam Allardyce, simbol konservativnega načina igranja, sploh preživel žvižge, ki mu jih ji bodo prav zaradi njegove taktične rigidnosti namenili navijači kluba, ki ga vodi. Prav na tej tekmi bi Evertonijancem lahko dokončno počil film. Allardycea preprosto ne morejo več prebaviti.

In kaj torej preostane Guardioli? Odkrito se sicer uvrščam med tiste, ki Manchester Cityju v Ligi prvakov še kar ne napovedujejo pogroma, pač pa se raje spominjajo lanskega povratka Barçe v obračunu s PSG. Pretežno v tem duhu si projeciram torkovo tekmo na Etihadu. Toda pogoj za ta razmislek je Guardiolina modrost ob istem travniku v soboto. Ali bo Guardiola zmago prepustil Mourinhu, da bo potem kočno že enkrat res veličastno lahko potolkel Kloppa? Pred tako zelo bolj pomembno euro bitko kot ga čaka v torek, je potrebno pred morebitnimi poškodbam ključne igralce pustiti doma. To vemo vsi. Naj ima United nove tri točke in vsaj en večer veselja. Res? Joseju Mourinhu bi sobotna zmaga pomenila zelo veliko, kajti ta bi na poseben način potolažila Unitedove navijače. A ko se na to dejstvo spomnijo navijači Cityja, se sla po njihovi zmagi na derbiju naglo okrepi. Toda realnost je taka, da je naslov za City tako ali tako že osvojen. Zakaj bi z nespametnim managmentom te tekme morebiti zakockali euro-senzacijo čez nekaj dni. Bo City naposled le kronan prvak in takoj zatem pripravljen še za novo atomsko bitko proti Liverpoolu?
In še. Po zadnji fenomenalnosti Cristiana Ronalda se v Angliji na široko spominjajo podobnih zadetkov, ki jih v Premier ligi, pa tudi še v njeni predhodnici ali v Prvi diviziji (First Division), niti ni bilo tako zelo malo. Gotovo imamo vsi že pred očmi zadetek Waynea Rooneyja, ki ga je Joe Hartu v vratih Manchester Cityja zabil februarja leta 2011. Se tudi vam zdi, da je včeraj in danes Romelu Lukaku posebej treniral prav tovrstno akrobatiko. Joj, pustimo to. Se že ščipam, se, in tako prekinjam dnevno sanjarjenje.

Bournemouth si je le z enim porazom v zadnjih petih nastopih dodobra napolnil svoj točkovni mošnjiček in se praktično že rešil najhujših misli. In prav to dejstvo bi lahko zaigralo tokrat pa res v prid Crystal Palacea. Ta ima za sabo, sicer ne strnjeno, serijo porazov, ki jih je zabeležil po tem, ko je povedel prvi. Tu vmes bi bil primeren naslov Saj ni res, pa je. Namreč. Ravno domači Bournemouth je trenutno najuspešnejši med vsemi premierligaši v kategoriji, ki ji pravimo came-from-behind ali pa after-falling-behind, kar pomeni, da je neverjetnih 17 točk vknjižil na tekmah, na katerih je prvi gol zabil njegov nasprotnik! Ker ta štrebarski faktor pri domačih zdaj lahko popusti, ni izklučeno, da bo Crystal Palace uspešen. Največji problem, ki ga ima trener Crystal Palacea Roy Hodgson je gotovo srednji napadalec Christian Benteke. Ta je v zadnjem obdobju iz 22-ih čistih priložnosti za zadetek, ki so se mu ponudile, mrežo uspel zatresti le dvakrat. Morda je prišel čas, ko bo začetek tekme močni Belgijec spremljal s klopi za rezerve.

Huda bitka bo tudi tista na skrajnem angleškem jugu. Brighton in Huddersfield imata od vseh v ligi končni rezultat 0:0 najraje. Vsak izmed njiju je takih v teh sezoni nabral po štiri. Kljub temu menim, da tokrat ne bo 0:0, prav tako sumim, da se bo srečanje razpletno v remi. Brighton mora zmagati, mora! Zakaj? Zato ker obstaja velika možnost, da bodo to njegove zadnje osvojene točke v tej sezoni. Pa srečno. In to obema.

Leicester-Newcastle bi lahko bil povsem gentlemanski piknik, a verjetno tak ne bo. Tottenham si Stoke tradicionalno privošči, in to na počasnjem ražnju. Na zadjih štirih tekmah med tem dvema je bilo vselej 4:0 ali 0:4 za boljše. Ali nekaj temu podobnega. Tudi če golov ne bo veliko, pa si od spopada med Watfordom in Burnleyjem lahko obetamo vsaj kak kupček kartonov. Watford si s prejetimi štirimi v tej sezoni vrh ne-disciplinske tabele deli skupaj z Chelseajem in Leicesterom. Burnley pa si ni prislužil še niti enega rdečega v tej sezoni. Kar presenetljiv podatek, mar ne. Morda pa Wafordovci z nekaj več dodatne hinavščine poskrbijo izziv, tako da se Burnley vrne na neslavna pota.

Tudi Swansea ima v soboto priložnost, ki je ne bi smel vreči proč. Priložnost za vse kaj drugega, kot pa za kartone, seveda. Swansea prihaja namreč v goste k praktično že izpadlemu West Bromu, ki zdaj nima več niti glavnega trenerja. Točkovno donosna rešitvena operacija, ki so jo na začetku leta Swanseajevci zastavili skupaj s svojim novim strategom Carlosom Carvalhalom bi morala po porazu pred tednom in poprejšnjem remiju spet postati bolj podobna grafu, ki prikazuje rast. Swansea pod taktirko poetičnega Portugalca dvakrat zapored še ni bil poražen.

V nedeljo ima Arsenal po lepi predstavi proti CSKA-ju v Ligi Evropa za nasprotnika rahitičen Southampton. Novi trener slednjih Mark Hughes se je minuli vikend pošteno opekel, ko je v prvo ekipo postavil dva napadalca, ki tudi skupaj ne zmoreta enega pošenega globinskega šprinta. Pričakuje se, da bo v tem primeru bolj pazljiv, saj je moral ta teden na hitro prevrtavati posnetke minulih tekem svojega moštva in se tudi tako prepričati, kdo pri Southamptonu je sploh primeren za izbrano igralno pozicijo. Morda pa so bila Hughsova bolj natančna opazovanja le koristna. Navijači Saints-ov pa sicer upajo, da je takih, torej primerih za vse razpoložljive igralne položaje v njihovem klubu vsaj še kaj. Drugi pa ob tem vprašanju itak raje odkimavamo.

In še zadnja v 33-ki, ki bo West Hamovo gostovanje na Stamford Bridgeu. Jeseni je West Ham mestnega rivala Chelsea na London Stadiumu namahal z 1:0. Z zmago proti Southamptonu, in tudi najboljšo igro sezone, ko jo je označil trener David Moyes, je morala londonskih vzhodnjakov spet visoko. Na domači strani pa je ravno nasprotno. Kako se bodo na dejstvo, da bodo čez pet mesecev prisiljeni tekme Lige prvakov spremljati le po televiziji odzvali igralci Chelseaja, je ključno vprašanje. Antonio Conte je sicer zavrnil namige, da zapušča klub. Zanimivo bo opazovati, ali ga ekipa sploh še posluša, ali ta sploh še uboga njegova navodila. Marko Arnautović, najbolj nevaren West Hamov napadalec, na Stamford Bridgeu še nikoli ni uprizoril posebej veličastne predstave. Lahko pa da se mi sname zdaj.

Londonski modri so v teh dneh v globoki žalosti, kajti poslovila se je klubska legenda Ray Wilkins.

V petek je bil v Championshipu odigran big derby. Domači Cardiff iz dveh 11-metrovk v sodniškem podaljšku ni uspel izenaiti proti Wolverhamptonu. Ta ima zadj kot prvi pred Cardiffom, svojim najbližjim zasledovalcem, devet točk prednosti. Vse kaže, da bodo Wolves zmagovalci lige. Drugega neposrednega potnika v Premier ligo pa bo odločila zanimiva dirka tretjega Fulhama, ki bo poskušal ujeti Cardiff. Med njima je zdaj pet točka razlike. V primeru Fulhamove sobotne zmage nad Sheffield Wednesday pa bo ta razlika že dve točki. Napeto!

Separator image Posted in Napoved.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *