Kako smo tekmo Anglija – Italija doživljali v Londonu

Soparen je bil že začetek.

Londonska sobota je bila topla in soparna. Zgodnje popoldanski prizori v okolici lokalne samopostrežne trgovine v Canning Townu na vzhodu mesta so kar obetali. “Preparation, preparation …” [Priprave, priprave …], je bilo slišati iz vseh koncev. Znanca na ulici pred trgovino nista ugotovila prav nič drugega, kot le, da so priprave v polnem zamahu. Priprave na večerni ogled uvodne tekme angleške reprezentance na Svetovnem prvenstvu v Braziliji seveda. Z enakim besednjakom, ki je vključeval “priprave”, je bila do kupke prijazna prodajalka, polovica čakajočih v vrsti pred njo pa je v mobilnike pripovedovala nekaj zelo podobnega. Radijski program trgovske verige je vreščeče poudarjal, da je paket pivskih steklenic prav danes malodane zastonj.

In res. Večini, ki sem jih srečal na poti do doma, so v nakupovalnih vrečah v višini njihovih kolen med sabo trkale bodisi steklenice bodisi pločevinke. Zaloga ni odveč, mogoče pa celo zmagamo.

Na sprehodu skozi londonsko delavsko predmestje je bilo skrajno živahno. Še posebej ob opazovanju pravkar zanetenih oblakov – oblakov vonjav z žara. BBQ [žar] je bila glavna večerna valuta. Sonce se je pred svojim zahodom otreslo mimobežečih oblakov in vrtne zabave so vrhunec doživele ravno, ko je nastopil mrak.

ENGITA0333

Zagotovo je dnevna dinamika poskrbela zato, da se na križišču Barking Roada in Green Streeta v okraju Newman pol ure pred začetkom tekme v brazilskem Manausu obiskovalcev ni trlo. Pa čeprav tam stoji eden od simbolov angleškeg nogometnega ponosa – spomenik Svetovnemu prvenstvu. Bobby Moore, Geoff Hurst, Martin Peters in Ray Wilson so ovekovečeni v pozi, ki velja za simbol vseh simbolov, ko se Angleži menijo o največjem nogometnem spektaklu – s pokalom Julesa Rimeta, ki ga je četverec osvojil ob zmagi v finalu Mundiala leta 1966 na stadionu Wembley. Tedanji angleški kapetan Moore, Hurst in Peters so obenem tudi legende West Ham Uniteda. Vhod na Upton Park ali Boleyn Ground, to je na stadion West Ham Uniteda, je takoj za vogalom. Pivnica Boleyn je torej prizorišče, angleški navijači naj bi bili akterji, štirje veliki televizijski ekrani pa edini pomemben oder.

ENGITA0222

Toda popoldansko pivsko okrepčilo, morda dva, najverjetneje pa njih pet ali pa še več, so zahtevali davek. Kot je pojasnil že pred tekmo, ga je pričakoval tudi krčmar Eddie: “Seveda, danes je le sobota. Saj veš, da večernih tekem med vikendom tu ne poznamo. Vsi zdaj raje ležijo na domačih kavčih.” V lokalu so že donele angleške nogometno-prvenstvene bodrilnice, bizarne glasbene uspešnice, ki ji ne ubeži prav noben Mundial. Že od srede sedemdesetih let minulega stoletja se kopičijo.

Britanska vlada je prav za minulo soboto dovolila, da se obratovalni čas gostinskih lokalov podaljša do 01.00 zjutraj. Velikih ekranov na trgih, kjer naj bi večje množice spremljale prenos tekme z Italijo, pa zaradi varnosti ni dovolila. Angleška zastava bo v času prvenstva v Braziliji razobešena tudi na strehi rezidence britanskega premierja Davida Camerona na Downing Streetu.

Začetek je bil obetaven, a že v četrti minute tekme se je zalomilo. Tudi režiserju prenosa, ki ga je prenašal BBC. Strel Sterlinga, ki je končal na zunanji strani mreže Sirigujevih vrat, je skozi kamero izgledal tako prepričljiv, da je čez ekran že švignil napis Goal!

“Tole se ne bo končalo dobro”, je kmalu po sonožnem izstrelu iz svojega sedala polglasno robantil Rob na moji desni. Njegova prijateljica, po mami Italijanka, je s svojimi dolgimi umetnimi nohti naprej molče trkala po zaslonu pametnega telefona – tvitanje tu nikomur ne da miru. Sploh pa puncam iz navijaškega spremstva ne. Ob omembi twitterja me je le prijazno pogledala. In same trepalnice so jo bile. Tudi te karnevalsko podaljšane. Vzhodni London ali East London s svojo kozmopolitsko nižje-razredno populacijo je pravšnje okolje za uvodno tekmo. Moji družabniki iz snobovskega zahoda prestolnice so naposled le začeli uživati. Zaenkrat vse dobro. A kaj, ko ni trajalo dolgo.

Zadetek Marchisia, ki ga je angleška izbrana vrsta prejela po pretkano izvedeni akciji Italijanov iz kota, je Angleže povsem razočarala. “Pa ne ravno iz preknitev, pa ne iz prekinitev, zgube”, je svoj skrajno sočni nagovor s tisoč-in-eno-kletvico začel možak v majici West Hama in se nato skoraj zleknil na biljardno mizo. Lepa akcija reprezentatov s trilevjim grbom in atraktiven gol Sturridgea je gostom nogometno-navijaškega hrama na Upton Parku vlila kar precej upanja. Nemudoma so bili spet polni tudi pivski vrčki.

ENGITA0777

Toda zadetek angleškega starega znanca Maria Balotellija je tudi meni priskrbel nekaj vročičnih lekcij: “Ti, zapiši v časopis, da je Anglija “out”! Anglija je izpadla, da veš”, mi je žugal že povsem prepoteni Ben, sicer zelo prijazen prodajalec v bližnji trgovini z električno opremo. Pa ni bil edini, ki je od mene pri priči zahteval, da naj kdor koli bo že prebiral moje besedilo, izve tako, kot je in tako, kot bo: “Anglija je zanič, zapomni si, zanič!”

V taboru angleške nogometne reprezentance, ki jo vodi nekdanji strateg Fulhama in Liverpoola, še prej pa tudi reprezentance Švice Roy Hodgson, v zadnji tednih ni bilo niti tehničnih težav niti posebnih ekscesov, po katerih so najboljši angleški nogometaši tudi zelo znani. Priprave na prvenstvo v Braziliji so potekale mirno. Vse tri prijateljske tekme s Perujem v Londonu ter proti Ekvadorju in Houndurasu na Floridi, je pomlajena Hodgsonova vrsta odigrala prepričljivo, edino zadnjo je remizirala. Še več. Pred obračunom proti Italiji Angleži niso izgubili na kar 21-ih nastopih. Medtem ko Italijani v svojih zadnjih sedmih nastopih pred sobotnim niso zabeležili zmage.

Krivcev za poraz na uvodni tekmi je več. Zelo očitno pa je, da Angleži v nogah ne premorejo dovolj kakovosti, pa tudi njihove izkušnje na velikih turnirjih (povprečna starost ekipe je zdaj 26,5 let) so sorazmerno skromne. V enaki meri, kot je v soboto zvečer navdušil mladi Liverpoolov krilni napadalec Raheem Sterling, je razočaral eden najbolj izkušenih, tokrat že tretjič na svetovnih prvenstvih, napadalni zvezdnik Manchester Uniteda Wayne Rooney. Trije BBC-jevi komentatorji v studiu na Copacabani v Riu so pretežno odkimavali. Rio Ferdinand, Thierry Henry in Alan Shearer niso imeli razloga za nasmeške. Prav tako ne tudi njihov gostitelj Gary Lineker. Polovico tekem iz Brazilije Britanci spremljajo v družbi komentatorskega moštva komercialne ITV. V njihovem studiju izmenjaje nastopajo med drugimi tudi Glenn Hoddle, Lee Dixon, Gordon Strachan, Ian Wright in Fabio Cannavaro.

Trenutna jeza angleških navijačev pa je res zelo trenutna. Njihova pričakovanja tako ali tako niso bila visoka in tudi ostajajo zmerna. Spopada s selekcijama Urugvaja in Kostarike bi morala postati zmagovalna. To pa že. Spodobilo bi se. Anglija vseeno sodi med 16-erico najboljših na svetu. A od tu naprej tudi najbolj goreči nogometni navdušenci na Otoku niti ne vidijo niti si “tja čez” ne upajo pogledati. Ostaja torej upanje, da četrtkov obračun z Urugvajci postane prva angleška zmaga in hkrati popotnica za naslednji tekmovalni krog. Še se obeta, še bo zabavno. Eddie je pomahal in pozdravil: “Brazil 2014 je velik žur, pridi spet.”

ENGITA0444

Kolumna je bila objavljena v Dnevniku, 16.6.2014.